Stara Sava |
|
|
Je osrednji del mesta Jesenice, ki je nastal na sotočju Save in hudournika Ukova. Odlikuje ga izjemno bogata železarska tradicija, ki je vidna skoraj na vsakem koraku. Tu so vsi bistveni elementi fužinarskega naselja: graščina, cerkev, delavska stanovanjska hiša, plavž s pomožnimi obrati in mlin. Vsi objekti so se ohranili na relativno majhni površini in so povezani v smiselno celoto, ki je namenjena muzejski, kulturni in turistični dejavnosti. Povezuje jih trg, ki s preurejeno podobo postajo novo središče družabnih prireditev na Jesenicah, mesto zbiranj in srečevanj.
Ruardova graščinaLeta 1538 se je na Staro Savo naselila italijanska rodbina Bucelleni. Tukaj je zgradila graščino in fužino, ki ji je v kratkem času prinesla precejšnjo premoženje. Postala je lastnica železarskih obratov in rudnikov po vsej Gornjesavski dolini. V 17. stoletju je rodbina napredovala v plemiški stan. Postali so baroni in s pridevkom »von Reichenberg«, kar je nemško poimenovanje za njihove bogate rudnike v Savskih jamah. Leta 1686 so Bucelleniji dosegli celo grofovsko čast, vendar je bila takrat njihova slava že v zatonu. Glavni temelj njihovega uspeha, železarstvo, je namreč zašlo v težave, zaradi česar so bili prisiljeni obrate in graščino prodati. Leta 1766 jih je kupil belgijski trgovec Valentin Ruard. V graščini so živele tri generacije Ruardov. Valentinu je sledil Leopold Ruard, ki je bil v času Ilirskih provinc (1809-1813) jeseniški župan. Njegov sin Viktor je neuspešno poskušal posodobiti železarsko proizvodnjo. Posledica tega je bila, da je lastništvo nad savskimi obrati in graščino leta 1871 prešlo na Kranjsko industrijsko družbo. Zatem so se graščinski prostori uredili v uradniška stanovanja. Leta 1954 je bila graščina preurejena v muzej, kjer je danes na ogled železarska zbirka s predstavitvijo maket naselij in naprav. Poleg tega so razstavljeni številni predmeti z raznolikih področij življenja in dela jeseniškega fužinarja, oglarja, rudarja in kovača. Razstavljena je tudi zbirka fosilov in kamnin zahodnih Karavank.
Stanovanjska hiša KasarnaKasarna je poznobaročna stavba iz konca 18. stoletja. V času Napoleonovih vojn je služila kot vojašnica francoskih vojakov, kasneje pa so v njej dobile svoja stanovanja delavske družine. Leta 2005 je bila stavba temeljito obnovljena. V njej sta svoje prostore dobila Glasbena šola Jesenice in Gornjesavski muzej Jesenice. Tukaj se je rekonstruiralo delavsko stanovanje iz obdobja tridesetih in štiridesetih let 20. stoletja, ki prikazuje bivalno kulturo in način življenja železarskih družin v nekdanjem jeseniškem delavskem naselju. V Kasarni potekajo muzejske delavnice za vse starostne skupine, imajo pa še manjšo galerijo, fototeko in arhiv Kranjske industrijske družbe.
PlavžPlavž kot srce fužine je bil zasnovan že v 16. stoletju. Sledile so številne predelave. Zadnja in največja se je zgodila v drugi polovici 19. stoletja. Objekti so bili opuščeni z izgradnjo sodobne železarne in jih je močno načel zob časa. Konservatorski posegi so preprečili njihovo nadaljnjo propadanje in iz njih ustvarili muzej na prostem, kjer obiskovalec lahko spozna nekdanjo železarsko tehnologijo. Več: www.gornjesavskimuzej.si
Kolpern, JesenicePokrito zračno skladišče za leseno oglje v fužinskem kompleksu Stara Sava iz 16. stoletja je obnovljeno v večnamenski objekt Kolpern, ki je v prvi vrsti namenjen kulturnim in protokolarnim potrebam mesta. Sicer pa sta dvorani (zgornja s 70 sedeži, primernejša za dogodke, kot so predavanja, delavnice, seminarji..., in spodnja banketna dvorana z 9 mizami in 80 sedišči) na voljo tudi drugim organizacijam in posameznikom, ki bodo pripravljali različne prireditve, predvsem kulturnega značaja. |
Vloga najema
Murova |
|
 |
Je najstarejše naselje Jesenic, ki leži na pobočju Mirce. Prvi podatki o tem naselju segajo v leto 1469 in pričajo o tem, da so bile prve hiše na Murovi lesene; nekatere med njimi so se ohranile do danes in sicer kot najstarejšo hišo štejejo Pračkovo hišo, sledijo pa ji Resmanova, Pavlekova in Markeževa. V kompleks stare Murove sodi tudi cerkev sv. Lenarta. |
Kosova graščina |
|
 |
Sodi v sklop štirih fužinskih gradov, ki so jih v 16. in prvi polovici 17. stoletja zgradili lastniki železarskih obratov na Savi, Plavžu, Murovi in Javorniku. Fužinarski dvorec na Murovi je bil zgrajen 1521. leta, v virih pa ga omenjajo kot »stari belopeški grad«. Doživel je številne prezidave in zamenjal številne lastnike. V začetku 19. stoletja je postal njegov lastnik trgovec Pavel Kos, po katerem se graščina tudi imenuje. Graščina je pozneje prešla v last fužinarjev Ruardov, potem pa v roke Kranjske industrijske družbe. V stavbi je bila kar trideset let tudi ljudska šola. Med okupacijo so jo Nemci preuredili v prehodne zapore. Danes je graščina v upravljanju Gornjesavskega muzeja Jesenice, kjer so v njej prostori, namenjeni občasnim razstavam in zbirkam novejše zgodovine, v drugem nadstropju pa je poročna dvorana. V pritličju si obiskovalci lahko ogledajo tudi rekonstruirano zaporniško celico. |
Nekdanja poštna postaja in gostilna na Jesenicah |
|
 |
Je v stavbi prav tako nekdanjega Hotela Pošta, ki se nahaja, nedaleč od Kosove graščine. Stari del stavbe je v bistvu poznogotski, saj je bil zgrajen že v začetku 16. stoletja in je zanimiv zato, saj je še vedno na ogled klasicističen portal iz 1845. leta. |
Cerkve |
|
|
|
Cerkev sv. Lenarta na JesenicahStoji na začetku Murove, starega mestnega jedra Jesenic. Prvotno je bila posvečena sveti Mariji Magdaleni in se prvič omenja leta 1460. Prvotna cerkev je bila zgrajena v gotskem stilu, kasneje v 18. stoletju, so dodali baročne okrase, ki so prekrili stene v prezbiteriju. Cerkev se je veliko prenavljala in preurejala, danes pa velja za eden najlepših sakralnih objektov na Jesenicah.
Cerkev Marijinega vnebovzetja na Stari Savi na JesenicahCerkev je dala postaviti družina Bucelleni, posvetil pa jo je ljubljanski škof Tomaž Hren leta 1606. Znana je po glavnem oltarju iz črnega marmorja. Do zaprtja cerkve v petdesetih letih 20. stoletja so jo krasile umetnine beneškega slikarja Nicola Grassija (1682-1748), ki je naslikal tri oltarne podobe: Marijino vnebovzetje, Marijo rožnega venca s sv. Dominikom in Frančiškom Asiškim ter Sv. Antona Puščavnika z antičnim mučencem.
Cerkev sv. Križa v Planini pod GolicoJedro vasi Planina pod Golico je cerkev Svetega Križa iz 17. stoletja, ki je bila zgrajena za domače rudarje in je imela svojega duhovnika od leta 1844, ko so domačini lahko hodili k maši v svojo cerkev (pred tem so hodili k maši v jeseniško cerkev). Leta 1899 je bil kraj povišan v župnijo. Cerkev je danes obnovljena in dobro vzdrževana ter služi svojemu namenu. Zgrajena je v preprosti baročni obliki z zanimivim zvonikom.
Cerkev sv. Ingenuina in Albuina na Koroški BeliPredhodnica današnje župnijske cerkve je bila zidana v gotskem slogu in prav tako posvečena sv. Ingenuinu in sv. Albuinu leta 1361. Po vseh katastrofah, ki jo je cerkev utrpela, od požara leta 1761, pa povodnji, kraje zvonikov leta 1916 in popolnega rušenja leta 1917 s strani italijanskih letal, so cerkev uspešno obnovili 1990 in jo že petič posvetili leta 1998.
Cerkev sv. Štefana na Blejski DobraviJe najstarejša stavba v vasi. Cerkev je v osnovi gotska, leta 1743 pa je bila prezidana v baročni stil. V njej sta tudi dva stranska oltarja iz 18. stoletja. Cerkev obdaja zid za katerim je staro, opuščeno pokopališče. Ohranjenih je le še nekaj grobov, med njimi grob Prešernovih sester, Katre in Jere z nagrobno ploščo, vzidano v cerkveno fasado.
Kapela na križiščuOb cestnem križišču v vasi stoji zidana kapelica zaprtega tipa, pokrita z dvokapno, na zadnji strani prirezano streho. Sezidana je v historičnem slogu s konca 19. ali začetka 20. stoletja. Stranski fasadi sta členjeni s plitvima polkrožno zaključenima nišama, čelno poudarjata zidca na vogalih in bogato členjen strešni napušč. V niši je kakovosten lesen relief, ki upodablja Kamenjanje sv. Štefana. Relief je verjetno del prvotnega oltarja iz bližnje cerkve sv. Štefana.
Štefančevo znamenjeŠtefančevo znamenje sredi Koroške Bele so postavili domačini po ljudskem izročilu leta 1812, v spomin na padle francoske vojake, ki so bili domnevno pokopani v bližini. Znamenje oblikovno posnema na Gorenjskem razširjeno obliko baročnih stebrastih znamenj, oblika strehe in zašiljene line pa mu dajejo neogotski videz. Nabožne slike in kipi, ki so nekdaj krasili niše, niso več ohranjeni. |
|
|
|
Gimnazija Jesenice |
|
 |
Bila je bila zgrajena leta 1914 po načrtu Rudolfa Petza in predstavlja eno izmed redko ohranjenih secesijskih stavb na Jesenicah. Rombaste štukaturne detajle na čelni fasadi dopolnjujejo plitvi reliefi z upodobitvami dečkov, ki simbolizirajo znanost. Zgrajena je bila za namene obvezne ljudske šole, kasneje do leta 1958 pa sta imeli v njej prostore nižja in višja gimnazija. Stavba je bila leta 1994 obnovljena in takrat so ji povrnili izvirno zeleno barvo. Danes je v njej še vedno gimnazija s športnim in evropskim oddelkom izobraževanja. |
Dom Pristava |
|
 |
Dom Pristava je bil zgrajen leta 1641 in je zaradi zgodovinskega pomena zaščiten. Stoji ob robu travnika na vzhodnem podnožju slemena Španovega vrha nad vasjo Javorniški Rovt. Nekdaj je bila Pristava namenjena nadzornikom rudarske proizvodnje in transporta železove rude, ki so jo kopali na bližnjih pobočjih. Znamenit botanik Karel Zois je tu je uredil botanični vrt, Zoisov park. Pred več kot dvesto leti našel rumenocvetno mačeho, ki jo poznamo kot Zoisova vijolica in jo najdemo le na pobočjih Karavank. V parku najdemo čudovita eksotična ter domača drevesa in tri jezerca, ki so polna življenja malih zanimivih živih bitij. Pristava z Zoisovim parkom je lep kraj za oddih v naravi in odlično izhodišče za planinske izlete, tudi na najvišji vrh Karavank, Stol. V bližini se nahaja znano nahajališče fosilov, 300 milijonov starih karbonskih kamnin, ki privlačijo ljubiteljske zbiratelje in znanstvenike. |
Gledališče Toneta Čufarja Jesenice |
|
 |
Gledališka in kulturna dejavnost na Jesenicah segata daleč nazaj, tja v 19. stoletje. Že leta 1889 je bilo ustanovljeno "Bralno in pevsko društvo" ter leta 1897 še "Katoliško delavsko društvo". Po prvi svetovni vojni je na Jesenicah delovalo okoli osemdeset društev (prosvetno, gledališko, pevsko, godbeno, telovadno, planinsko ...). Bogata gledališka dejavnost sega v leto 1910. Znan je podatek, da je sodilo "Gledališko društvo" na Jesenicah med najbolj delovne igralske družine na Slovenskem. Društva so delovala na različnih krajih. Prostorska stiska je v dvajsetih letih dvajsetega stoletja spodbudila gradnjo dveh novih pomembnih objektov: Sokolskega doma, sedanji Partizan in Krekovega doma, danes poimenovanega Gledališče Tone Čufar. Krekov dom je bil projektiran in namenjen za gledališko dejavnost leta 1929. Slovesno je bil blagoslovljen 8. septembra 1930 kot "Krekov prosvetni dom". Dom je bil poimenovan po krščanskem socialistu Janezu Evangelistu Kreku. V njem je vse do druge svetovne vojne potekala živahna kulturna dejavnost. V letu 1985 je bil prizidan nov objekt. Vanj so se preselili Radio Triglav, kino in knjižnica. Oba objekta je v celoto povezala skupna vhodna avla. Gledališče Toneta Čufarja je v letu 1995 praznovalo 50 - letnico delovanja, v letu 1998 pa so Jesenice praznovale 100. obletnico gledališke dejavnosti na Jesenicah. |
Savske jame |
|
 |
Savske jame so še danes dokaz, da je bila v teh krajih močno zakoreninjena rudarska tradicija, ki je preživela skoraj 800 let. O začetkih rudarstva priča Ortenburški rudarski red iz leta 1381, ki je urejal odnose v rudarstvu in plavžarstvu. Savske jame so obsegale številne, tudi do 90 m globoke rudnike, kjer so kopali siderit in oskrbovali dva velika plavža na Savi in Javorniku. O našem največjem železovem rudišču spominjajo le še nekateri objekti in stara hišna imena. Deloma je ohranjen najnižji pridobivalni izvozni in raziskovalni rov Karel, imenovan Korelnov rov. Med spomini na fužinarstvo in rudarstvo so nekateri ostanki objektov, pražilnih peči ob Črnem potoku, nekdanje skladišče razstreliva, vsekano v skalo, in manjše ravnice – rudniški odvali, kjer so odlagali kose revne rude in druge primesi. |
Blažunova kašča na Potokih |
|
 |
Blažunova kašča na Potokih je del Blažunove domačije in je zaščitena kot etnološki spomenik. Blažunova hiša, kašča in gospodarsko poslopje so zgled, kako si je kmečki naročnik v preteklosti ob ugodnem gospodarskem in kulturnem razvoju lahko privoščil delo mojstrov, kamnosekov in celo slikarjev. Notranjost kašče ima dva prostora, ki služita za shranjevanje žita in mesa. |
Partizanska bolnišnica na Mežakli |
|
 |
Partizanska bolnišnica na Mežakli je skromen lesen objekt v bližini Zakopov, ki je bil postavljen leta 1942 kot zatočišče ranjencev. Bolnišnica je bila znana tudi kot »Mala bolnica« in je predstavljala prvo partizanko bolnišnico na Gorenjskem. Značilno zanjo je bilo predvsem to, da je Nemci ves čas II. svetovne vojne niso odkrili. V letu 1997 so bolnišnico obnovili in je primer avtentičnega zgodovinskega spomenika, ki priča o težkih pogojih zdravljenja ranjencev med drugo svetovno vojno. |
Spominski park na Plavžu |
|
 |
Spominski park leži na mestu nekdanjega sredi 20. stoletja opuščenega pokopališča. V drugi polovici 20. stoletja je dobilo podobo spominskega parka in arboretuma z več kot dvesto vrstami okrasnega drevja in grmovnic. Park ohranja več kulturno zgodovinskih spomenikov:
|
Predor Karavanke (7864m) |
|
 |
Do izgradnje novega cestnega predora pod Karavankami je bila povezava Gorenjske s sosednjo Avstrijo le po železnici skozi Hrušenski predor, ki so ga zgradili v začetku 20. stoletja, in čez mejna prelaza Ljubelj in Korensko sedlo. Oba prelaza sta v zimskih razmerah težko prevozna, zato se je že v začetku šestdesetih pojavila ideja o novi cestni povezavi. Po prvih razgovorih je bila leta 1967 izdelana pilotna študija 22 predorskih različic, z gradbenimi deli na platoju pred predorom pa so začeli leta 1979. Prva vrtina v pobočje Rožce je bila narejena januarja 1986. Vrtali so z obeh strani hkrati; na slovenski strani je predor gradilo podjetje Slovenija ceste Tehnika v sodelovanju z avstrijskim podjetjem Polensky - Zollner. Avstrijska stran je imela lažje delo zaradi geološke sestave tal, medtem ko so bila dela na slovenski strani zahtevnejša zaradi trših kamnin in vodnih izvirov. Predor, ki meri 7864 m, je bil prebit maja 1989, za promet pa so ga odprli 2. junija 1991. Posebnost predora je, da omogoča potnikom, da opravijo carinske in obmejne formalnosti ob prehodu meje le enkrat, ker so avstrijski in domači obmejni organi na obeh straneh. Zanimivost je tudi, da so ob izkopu predora naleteli na izvir zelo kakovostne pitne vode, ki jo sedaj stekleničijo. |
