Skok na osrednjo vsebino

Novice

jul  2009 10

Poročilo o izletu v Vipavo

Vipava leži v zgornjem delu sončne Vipavske doline, ob številnih izvirih istoimenske reke, ki imajo mednarodno slavo zaradi izredne lege, vodnih in speleoloških značilnosti. Reka Vipava ima kot edina v Evropi deltast izvir. Njeni izviri ( Podfarovž, Podskala,... ) so povezani s podzemnimi vodami kraškega zaledja Nanosa in Postojnske kotline. Dokaz, da je kraj Vipava prepreden z vodo, je število mostov. Teh je kar petindvajset in zato nekateri pravijo Vipavi slovenske Benetke. V dolini se čutijo močni vplivi sredozemske klime, kar omogoča vzgojo in rast kakija, fig, vinske trte in celo oljk. Milo klimo občasno prekine burja, ki se zaganja z Nanosa in Trnovskega gozda. Burja je pomagala krojiti zgodovino, saj je usodno posegla v boj med vojskama rimskega cesarja Teodozija in upornika Evgenija leta 394 v bitki pri Frigidu ( Mrzli reki ). Ta bitka velja za neposreden povod razpada rimskega cesarstva na dva dela. Vipava se ponaša s pestro zgodovino, izjemnimi kulturnimi spomeniki, naravnimi posebnostmi in z dolgoletno vinogradniško tradicijo. Poleg odličnih vin Vipavo zaznamujeta tudi stolp gradu na strmem pobočju Nanosa in cerkev sv. Štefana s freskami Jelovška in Wolfa. Stavbni fond Vipave je pretežno iz 18. in 19. stoletja. Kraju so poseben pečat pustili grofje Lanthieri s svojimi gradovi in lepo urejenimi parki.

V prelepem sončnem vremenu smo se zjutraj ob 6 uri odpravili na pot proti Ajdovščini. Avtobus je potnike pobiral iz Jesenic na dogovorjenih avtobusnih postajah do Radovljice. Čakala nas je dolga pot vse do našega prvega postanka na Vipavskem križu. Med potjo smo naredili krajši postanek da smo si pretegnili ude in popili jutranjo kavico. Najprej smo si ogledali Kapucinski samostan s cerkvijo, ki stoji na griču, ki so ga leta 1482 goriški grofje obdali z močnim obzidjem proti Turkom in Benečanom; leta 1507 je dobil pravice trga; leta 1532 pa ga je povzdignil cesar Ferdinand I. v mesto, menda najmanjše v cesarstvu. Leta 1535 so pozidali tu grofje Thurn mogočen grad. Ker pa so simpatizirali s protestanti, so morali grad prodati 1605 leta katoliškim Attemsom. Ti so zgradili leta 1637 ob svojem gradu za kapucine samostan in cerkev sv. Frančiška, v kateri je grobnica grofov Attem-sov. Leta 1660 so kriški meščani s pomočjo istih grofov ob nekdanji cerkvici sv. Križa postavili mogočno današnjo župnijsko cerkev. Ogledali smo si njihove prostore. Najbolj zanimivo in najdragocenejše delo, ki ga hrani samostan pa je bil rokopisni kodeks – molitvenik iz 15. stoletja, pisan v gotski minuskuli in okrašen z bogatimi iluminacijami in inicialkami. Od dragocenosti hrani knjižnica 5 knjig pridig Sveti priročnik rojaka kapucina Janeza Svetokriškega, zbrane spise sv. Hieronima v 24 zvezkih, dela sv. Avguština v 18. zvezkih, Schönlebnovo Carniolia antiqua et nova (1681), Rogerijev pridigarski priročnik Palmarium Empyreum (1742), itd. Pri ogledu starega dela knjižnice smo videli okoli 2000 knjig, tiskanih med leti 1510 in 1800. Celotna samostanska knjižnica šteje blizu 25.000 knjig in precejšnjo škodo je utrpela po letu 1917, ko so jo bili bratje zaradi bližine soške fronte prisiljeni preseliti v Krško. Od tu nas je pot vodila do Podjetja Pipistrel, ki ga je 1987 leta ustanovil Ivo Boscarol in je prva zasebna tovarna letal v takratni Jugoslaviji, ki je sprva proizvajala jadralne zmaje, nato motorne zmaje, danes pa podjetje izdeluje in prodaja vrhunska ultra lahka letala. Ogledali smo si njihovo proizvodnjo ter letala, ki jih izvažajo v druge države. Pot nas je vodila do Muzeja v Ajdovščini, kjer smo si v spodnjih prostorih ogledali približno 1200 fosilov Slovenije iz zbirke Stanislava Bačarja. Med njimi so zelo redki primerki, nekateri tudi takšni, ki so bili tu najdeni prvič na svetu in so poimenovani po tukajšnjih krajih. Del bogate arheološke zgodbe o Ajdovščini, ki pripoveduje o poselitvi od prazgodovine do zgodnjega srednjega veka, pa je bil predstavljen v zgornjem nadstropju na razstavi Fluvio Frigido - Castra - Flovius - Ajdovščina.

Po napornem dopoldnevu se nam je prilegel krajši počitek v senci, kjer smo počakali prijazno vodičko Sando iz Turistično informacijskega centra Ajdovščina. Prinesla nam je češnje, da se je vsak izmed nas lahko posladkal z njimi. Nato smo si skupaj ogledali mesto, v osrednjem delu Vipavske doline, ob sotočju potokov Hublja in Lokavščka, na stiku nasutega Ajdovskega polja in flišnega pobočja pod Goro, ki je med vsemi slovenskimi kraji, ki so dediči rimskih mest le še v Ajdovščini ohranjeno skoraj povsem strnjeno rimskodobno obzidje s štirinajstimi stolpi. Rimljani so utrjen vojaški tabor, ki je bil vključen v obrambni sistem vzhodnih meja rimskega cesarstva, začeli graditi okoli leta 270. Ajdovščina se je dolga stoletja razvijala izključno znotraj njega. Rimljani pa so v Ajdovščini pustili še veliko drugih zanimivih sledi. Sprehodili smo se po središču mesta vse do Lavričevega trga mimo župnijske cerkve svetega Janeza Krstnika. Za cerkvijo smo videli šolski predel in športni center Police ter reko Hubelj, ki teče skozi Ajdovščino. Onstran Hublja je mestni predel Šturje, ki je od nekdaj samostojna vas, kjer je cerkev svetega Jurija. Gostota poselitve v Ajdovščini pa je največja v soseski Ribnik. Nato smo odšli po obhodni poti v različnih smereh okoli obzidja. V južnem delu starega mestnega jedra smo si ogledali še ostanke rimskih term. Rimljani so velik pomen pripisovali higieni in zdravju, kopališča pa so jim služila tudi kot družabna shajališča. Zgodovinska bitka v siloviti burji Leta 394 je pri Frigidu, pri Mrzli reki, med rimskim cesarjem Teodozijem in zahodnim cesarjem, uzurpatorjem Evgenijem, potekala velika bitka. Od svetovnozgodovinskega dogodka navdahnjeni rimski pesnik Claudianus je Teodozijevo zmago pripisal siloviti ajdovski burji, ki je preusmerila puščice in zlomila moč nasprotnika. Izvedeli smo tudi veliko zanimivosti, ki jih marsikdo izmed nas ni vedel kot na primer, da se industrijski obrati pretežno nahajajo južno od ceste Nova Gorica - Vipava ( Mlinotest, IKA, Tekstina, Fructal, Gradbeno podjetje Primorje ). Nasproti športnega letališča imajo obrtno cono in sredi Ajdovskega polja ob Hublju stoji čistilna naprava za industrijske in mestne odplake.

Ob cesti na Ustje so hotel Planika, banka, trgovine in druga podjetja, ki se ukvarjajo s storitvenimi dejavnostmi. V Ajdovščini so se rodili slikarja Anton Cebej in Veno Pilon, pisatelj Danilo Lokar, literarni zgodovinar Avgust Žigon, arhitekt Svetozar Križaj in grafik Danilo Jejčič. Po končanem ogledu smo odšli do Špagaterije – Pizzerie Zmaj, kjer so nam prijazni domačini pripravili okusno kosilo. Po kosilu nas je pot vodila v vas Brje natančneje do Zasebne športne delavke Kristine Naglost, kjer je vsak izmed nas imel možnost jahanja konja. Pravo doživetje, kljub vročini. Rahlo utrujeni smo odšli do Vipave, kjer smo si ogledali še zadnje mesto na naši poti. Vipava je naselje in središče, ki leži v zgornji Vipavski dolini ob izvirih reke Vipave. Sama beseda Vipava izhaja iz dveh keltskih besed wip, ki pomeni dolina, pokrajina in ach, ki pomeni skala, kamen. Območje Vipave je poznano po pridelavi sadja in izvrstnih vinih in tu je bil rojen avstrijski diplomat Sigismund von Herberstein ( 1486-1566 ) in tudi slovenski protestantski pisatelj Sebastian Krelj ( 1538-1567 ). Ogledali smo si Glavni trg ter odšli do izvira reke Vipave, po kateri je kraj dobil tudi ime. In kjer je voda, so tudi mostovi. Sprehodili smo se mimo neštetih mostov, ki jih je preko 20. Krajši postanek smo naredili v Vinoteki Vipava, kjer smo si ogledali kratek film o Vipavski dolini z naslovom " Toliko vsega ". Zaključek ogleda smo naredili na vipavskem pokopališču, kjer smo si ogledali egipčanska sarkofaga, ki sta stara preko 4.500 let.

Vendar ura teče nič ne reče in že smo se morali odpraviti proti domu, kajti čakala nas je dolga pot proti domu. Najmlajši so na avtobusu od utrujenosti zaspali, starejši pa smo se zabavali po svoje ob prijetnem klepetu, da nam je vožnja hitreje minila.

Nepozabni trenutki izleta nam bodo ostali še dolgo v lepem spominu.

Namen izleta je bil v prvi vrsti, da se spoznamo med seboj, družimo ter zabavamo, po drugi strani pa si izmenjamo izkušnje, s tem pa želimo invalidnim osebam pomagati pri vključevanju v normalno življenjsko okolje, naučiti jih samostojnega in neodvisnega življenja ter osamosvajanja od staršev, po drugi strani pa pridobivanje novih izkušenj v različnih okoljih in situacijah.

Pripravila sekretarka:
Vanda Hrovatin

predsednica
Mateja Petrič

Prebrano 5627 krat Nazadnje urejano na četrtek, 16 februar 2012 21:23

Oddajte komentar

Prepričajte se, da vnesete vse obvezne podatke, označene z zvezdico (*). HTML koda ni dovoljena.

Uporabne povezave