Ključavnice

Maja pobočja Zahodnih Karavank pobelijo ozkolistne narcise ali ključavnice, kot jim pravijo domačini. Izhaja iz družine Narcissus, njeno latinsko ime pa je Narcissus poeticus subsp. Radiflorus. Največ teh prečudovitih se razprostira na travnikih med vasicami Plavški Rovt, Prihodi, Planina pod Golico do Javorniškega Rovta.

Izvor imena ključavnica je v pravljici

˝Nekoč je Bog posvaril čebele, naj nikar ne delajo in nabirajo medu ob nedeljah in praznikih. Čebele pa ga niso ubogale in zato jim je med v ključavnicah 'zaključil'. Dočim je namreč sladki sok poprej neovirano prihajal v cvet, je Bog takrat rastlinam pod cvetom v stebelcu ustvaril bunčico in z njo soku zaprl dohod v cvet, da ga čebele ne morejo več srkati.˝

Listi so široki 5 do 8 mm, krpe cvetnega odevala so narobe jajčaste in se med seboj prekrivajo, prašniki so različno dolgi, privenček je skledičast s škrlatno rdečim valovitim robom. Je čebulica, ki ozeleni takoj, ko skopni sneg, njena življenjska doba pa je 3 leta. Po cvetenju je pomembno, da listi ostanejo zeleni in tako omogočijo nalaganje zaloge hrane v čebulico za rast v naslednjem letu. Dokler so listi zeleni, so za živino strupeni. Za ohranjanje teh prelepih belih cvetic se izvajajo tradicionalni načini kmetovanja ter redna pozna košnja v juniju. Gnojenje travnikov je dovoljeno le z doma pridelanimi gnojili ter ni dopustno zaraščanje terena.

Narcise so zaščitene z Odlokom o zavarovanjem redkih ali ogroženih rastlinskih vrst (Uradni list SRS št. 15/78). Ni dovoljeno zavestno uničevanje, trganje ter rezanje.

Povezava: Zloženka narcise

Zoisov park

Zoisov park v Karavankah je poln sledov davnega življenja v teh krajih. Okamneli rastlinski in živalski svet, kulturna dediščina kraja, smrekovi gozdovi in gozdna učna pot ter smaragdno zeleno jezero, botanični vrt Karla Zoisa, bližina planinskih poti in še marsikaj omogoča obiskovalcem bogato preživljanje prostih dni.

Seznanjanje z nastajanjem okamnin, z živalmi in rastlinami, ki so živele pred milijoni let, je danes zanimivo ne le za strokovnjake, ampak tudi za mlade raziskovalce, ki si burijo domišljijo ob odkrivanju fosilov praprotnic, preslic, mahovnjakov, morskih lilij, ježkov, školjk in polžkov. Pred nekaj desetletji na novo odkrite okamnine nosijo imena slovenicus, jesenicensis in savensis ter pričajo o sistematičnem geološkem raziskovanju v tem delu Karavank.

Pred več kot dvesto leti je botanik Karel Zois, brat bolj znanega barona Žige Zoisa, tu našel rumenocvetno mačeho. Rastlino je poslal prijatelju v Celovec, ta jo je narisal in poimenoval zoisova vijolica. Najdemo jo samo na pobočjih Karavank, najpogosteje prav na pobočjih Belščice in Stola. Samo v tem delu Karavank raste še ena cvetlica z rumenimi cvetovi, ki jo je prav tako odkril Karel Zois. Gre za kranjski grint, ki so ga botaniki opisali po njegovih primerkih, poimenovali pa po deželi Kranjski.

Vajnež (2.104m)

Na Vajnež se lahko vzpnemo z različnih smereh. Najbolj znana je pot z izhodiščem v Javorniškem Rovtu. Vzpon traja približno 3 ure. Lahko vzpnemo tudi po številni lovskih poteh. Zelo znana pa je tudi pot z izhodiščem na Potoški planini ali pot čez Valvazor preko Stola.

Natura 2000

Mežakla

Mežakla je visoka planota v Julijskih Alpah med rekama Radovno na jugu in Savo Dolinko na severu. Na zahodu sega do stičišča dolin Krma, Kot in Vrata, na vzhodu pa do Blejskega kota in Vintgarja. Gradijo jo apnenec in dolomit, v posameznih delih tudi triasni lapor in peščenjak. Apnenčevo površje je zakraselo, na njem ni večjih potokov in izvirov, nekaj je kraških jam, npr. Snežna jama.  Pretežno je pokrita s smrekovim in bukovim gozdom ter pašniki. Del Mežakle je v Triglavskem narodnem parku.

Naravni most na Mežakli

Naravni most na Mežakli je zanimiv naravni pojav, ki je nastal zaradi erozijskega delovanja vode in neenakomernega preperevanja različno odpornih kamnin. Stoji tik pod severnim robom Mežakle, na meji Triglavskega narodnega parka, kjer apnenčast greben premosti grapo v elegantnem naravnem loku, ki je dolg približno 15 m, visok 8 m ter širok približno 3 m. Most je lahko dostopen z markirane planinske poti po slemenu Mežakle.
Najprimernejši čas za obisk mostu na Mežakli je pozna pomlad, saj na tej višini bukve ozelenijo šele v začetku junija. Sprehod lahko tedaj obogatijo tudi drugi znanilci gorske pomladi, kot so avrikelj, wulfenov jeglič in resje.

Poljanska Baba

Poljanska Baba je osamljena skala, ki izstopa iz bukovega gozda vzhodnega pobočja Mežakle.
Legenda pravi, da je nenavadna in zelo izrazita podoba skale dobila ime Baba po trdosrčni in neusmiljeni edinki plemiškega rodu, ki je nekoč imela možnost, a ni imela toliko srca, da bi rešila smrti nesrečnega kmeta, ki ga je pokončala zver, ko je lovil na Mežakli.
Do Babe se da priti po strmi poti iz naselja Kočna na Poljanah. V slabi uri premagamo strmino in že se znajdemo pred obeliskom, ki je proti pobočju visok kake 4 m, proti dolini pa kar 8 m. Po klinih lahko splezamo na sam vrh, od koder je lep razgled.

Snežna jama

Pod Planskim vrhom (1299m) na Mežakli se nahaja Snežna jama. Jama je dolga 70m in globoka 20m. Vhod v jamo je na dnu vrtače, poševno vodi v veliko dvorano s snegom in ledom. Z ustrezno opremo je mogoče priti v jamo, ki je kraškega izvora in si ogledati apnenčaste tvorbe po vsej njeni dolžini.

Partizanska bolnica na Mežakli

Je bila prva partizanska bolnica na Gorenjskem. Več o tem na Kultura in umetnost -  Partizanska Bolnica na Mežakli.

Vintgar

Že v prejšnjem stoletju so v soteski zgradili v skale zasekano pot za obiskovalce Vintgarja.

Gradnja poti se je na posameznih delih zdela skoraj nemogoča, a domači mojstri, kamnoseki in tesarji, so bili vendarle kos svojemu delu. Danes to pot s številnimi mostovi redno obnavljajo. Vintgar je gotovo ena od turistično najbolj obiskanih znamenitosti na zgornjesavskem območju Gorenjske.

Meteorit z Mežakle

Javorniški slapovi

V višini nekdanjega počivališča konjskih vpreg ob današnji cesti za Javorniški Rovt bučita na potoku Javornik dva mogočna slapova, ki ju zaradi bučnega šumenja vode niti ne opazimo.

Poiskati ju moramo desno od ceste, in ko ju najdemo, se ne moremo načuditi umetnini, ki sta jo v hladnem potu izdelala mojstra dveh med seboj zelo oddaljenih zemeljskih vekov: lehnjak, ki na mezeči steni nastaja od zadnje ledene dobe sem, ponuja roko dolomitu, ki je nastal že sredi triasa pred približno 230 milijoni let. Kot težka plišasta zavesa ob lahki satenasti, se zdi mah na obrobju širokega pramena padajoče vode. A vse to in še marsikaj le ob obilnem dežju.