December je čas snežnih radosti, svetlih lučk, čarobnih trenutkov in toplih besed. Je mesec praznikov in rajanja, mesec, ki ga preživimo v krogu najbližjih. Ob dolgih zimskih večerih se priležejo prijetni pogovori, ko prostor napolni vonj po nageljnovih žbicah ali ob jelki in njenem vonju po smoli. Da, december je poln vonjav, ki nas povežejo s spomini na pretekla praznovanja in na ljudi, ki nas obdajajo. Jelka je simbol decemberskega praznovanja. Že proti koncu novembra naredimo adventne venčke in jih postavimo na sredino mize, proti koncu decembra pa v krogu najbližjih naredimo še božično drevesce in ga okusno okrasimo. V tem času se od hiše do hiše potepajo Miklavž, Božiček in Dedek Mraz, ki razveselijo otroke, ki so bili v letošnjem letu pridni. Dedek Mraz se je v slovenski kulturi utrdil v času Jugoslavije. Temelji na ruskih legendah, kjer se imenuje Дед Мороз ( Ded Moroz ) in je poročen s starko Zimo, ki se po rusko imenuje Зима - старуха ( Zima - staruha ). V letu 1999 so v ruskem mestu Veliki Ustjug ( Великий Устюг ) začeli tržiti turistični projekt » Domovina Dedka Mraza «, vendar to ni edino mesto, ki se poteguje za ta naziv. V Sloveniji je obveljalo, da Dedek Mraz živi pod Triglavom, slikar Maksim Gaspari pa je tisti, ki je poskrbel za njegovo zunanjo podobo v slovenskem prostoru. Obleka, ki jo nosi je slovenska, s slovenskimi vzorci na plašču ter tradicionalno polhovko na glavi. Dedek Mraz ima vse otroke zelo rad in ne dela nikakršnih razlik med njimi. O njem obstaja veliko različnih pesmic, še najbolj znana je Siva kučma, bela brada, ki jo je napisal Janez Bitenc. V Sloveniji je najbolj poznan sprevod Dedka Mraza ob koncu decembra v Ljubljani. Ko se Dedek Mraz pripelje s Triglava, se ustavi na Ljubljanskem gradu, od koder se z vzpenjačo pripelje na Krekov trg. Tam ga pričaka spremstvo in svečana kočija z lipicanci. Z njo se v spremstvu snežakov, medvedov, zajcev, zmajčkov ter drugih bitij iz ljudskih pripovedk in pravljic popelje od hiše do hiše, kjer pozdravlja otroke in jim deli darila.

poročilo o obisku palačinkarne na jesenicah

Palačinka je jed, pripravljena iz mleka, jajc, moke in soli. Lahko pa so osnovni masi dodani sladkor, zelišča, začimbe ... Masa se speče na ponvi z oljem. Pečeno palačinko namažemo z različnimi nadevi. Najpogosteje se med sladkimi nadevi uporabljajo marmelada, čokolada, orehov nadev, skuta ... Palačinke pa ni nujno, da se jedo kot slaščica in so lahko nadevane tudi z mesnimi, zelenjavnimi in drugimi nadevi. Beseda palačinka izhaja iz romunščine in ima svoj koren v latinski besedi placenta, ki pomeni pecivo. V slovenščino smo besedo, podobno kot češčina in hrvaščina, prevzeli preko madžarščine, kjer ji pravijo palacsinta. Jesenice so pred kratkim dobile prvo Palačinkarno v kateri pečejo slastne palačinke. Imenuje se Billy. Ponudba v kateri prednjačijo palačinke – ne le sladke z več deset različnimi namazi, od marmeladnega, čokoladnega, kokosovega temveč tudi slane ( s sirom, šunko, pršutom … ). Poleg tega pečejo tudi kokice in najrazličnejše vrste sladoleda. Ponujajo tudi različne vrste dišeče kave. Slastne palačinke imajo premer 40 centimetrov.

V soboto 10. decembra 2011 smo se v dopoldanskih urah odpravili na enodnevni izlet v Ljubljano. Po enourni vožnji smo izstopili iz avtobusa na Krekovem trgu, kjer nas je pozdravil župan Mestne občine Ljubljana Zoran Jankovič. V spremstvu prijazne lokalne vodičke Simone Skubic smo odšli na ogled mestnega jedra. Sprehodili smo se do prostora, kjer je zdaj osrednji del ljubljanske tržnice, nekoč pa je stal škofijski licej, to je gimnazija in višja šola, z licejsko knjižnico.

Namen izleta je bil, da osebe s posebnimi potrebami koristno preživijo svoj prosti čas, pričarati jim praznično vzdušje, da se med seboj spoznamo, družimo ter zabavamo, izmenjamo izkušnje, s tem pa želimo invalidnim osebam pomagati pri vključevanju v normalno življenjsko okolje, naučiti jih samostojnega in neodvisnega življenja ter osamosvajanja od staršev, po drugi strani pa pridobivanje novih izkušenj v različnih okoljih in situacijah.

Kozjanski park v letu 2011 praznuje 30 let in je danes eno od dveh, poleg Triglavskega narodnega parka, najstarejših zavarovanih območij v Sloveniji. Ustanovljen je bil leta 1981 kot Spominski park Trebče z namenom ohranjanja zgodovinskega izročila in naravnih značilnosti Kozjanskega. Prepoznavnost Kozjanskega je bila v takratnih časih v veliki meri povezana z dediščino, povezano z Josipom Brozom Titom, ki je bil vendarle eden največjih svetovnih voditeljev 20. stoletja. Po osamosvojitvi Slovenije se je zavarovano območje iz strokovnih, promocijskih in sistemskih vzrokov vse bolj uveljavljalo kot Kozjanski park.

Leta 1999 Zakon o ohranjanju narave definira ime, status in upravljavca zavarovanega območja, ki postane regijski park z imenom Kozjanski park, katerega upravljavec je javni zavod. Obsežne naravoslovne raziskave so prinesle bogate rezultate in dokazale izredno visoko stopnjo biotske raznovrstnosti, kar je pogojevalo uvrstitev Kozjanskega parka med najpomembnejša naravovarstvena območja v Sloveniji in Evropi, saj od leta 2004 spada večji del parka v ekološko pomembna območja Slovenije in evropsko pomembna posebna varstvena območja NATURA 2000. Od leta 2010 se območje Kozjanskega z Obsoteljem ponaša s statusom biosfernega rezervata MAB ( Man and Biosphere ) pod zaščito Unesca.

Ime “ kostanj ” izhaja iz grške besede » kastanan «. Z Bližnjega vzhoda so ga prenesli stari Rimljani. Pravi kostanj raste le v južni Evropi, severni Afriki in v toplejših predelih srednje Evrope. V Sloveniji ga najdemo na manj kot 17% gozdne površine, kjer je bolj vlažna klima, dolge vegetacijske dobe ( 6 - 7 mesecev ) z milo jesenjo in kjer so izrazito kisla rastišča ( pH 4 - 5 ). Precej sort je dosedaj že izumrlo, ohranilo se je nekaj najbolj žlahtnih in sicer maron, objak, maronica, … Pravi kostanj je značilno oblikovano drevo, ki zraste 20 - 25 m visoko, izjemoma tudi do 35 m. Doseže visoko starost ( do 1000 let ), zato imajo drevesa mogočen obseg. Včasih je bil kostanj gospodarsko pomemben za številne sredozemske pokrajine, tako zaradi vsestransko uporabnega lesa, kakor tudi zaradi okusnih, užitnih plodov. Danes se njegovo rastišče krči zaradi dveh bolezni, kostanjevega raka in črne gnilobe.

V nedeljo 16. oktobra 2011 smo se v hladnem jutru odpravili na pot proti Primorski. Prijazni šofer je poskrbel, da je bilo vsakemu izmed nas toplo. Po uri in pol vožnje smo naš postanek naredili v Okrepčevalnici Mostičer v Spodnji Idriiji, kjer smo spili kavico, pojedli zmedene krofe in grozdje in se malo razgibali. Ovinkasta pot nas je vodila do kraja Most na Soči, natančneje do jezera, kjer smo se vkrcali na 30 m potniško ladjo Lucija, ki nas je popeljala po čudovitem modrozelenem jezeru na Mostu na Soči, kjer smo odkrivali skrite kotičke in lepote jezera. Mirna plovba po smaragdni reki Soči in burja, ki je takrat pihala, da smo se malo prezebli pa nikakor ni pokvarila našega dobrega vzdušja in razpoloženja. Kapitan Dean Fon Mervič je povedal znamenito legendo s skoraj srečnim koncem. Čudovita, nedotaknjena narava, bistra jezerska voda in brezštevilne jezerske ptice, ki že same po sebi vabijo na jezero Most na Soči so marsikateremu izmed nas dale občutek sprostitve in ugodja.

Cerknica je mesto in središče istoimenske občine. Leži na severnem robu Cerkniškega polja, ob ustju doline reke Cerkniščice, pod Gradiščem ( 858 m ), ki je zahodni pomol Slivnice

( 1114 m ). Staro mestno jedro Tabor je vrh nizke vzpetine. Novejši del naselja se širi ob njegovem vznožju po prodnem vršaju Cerkniščice na osamelec Sinjo gorico ter na Peščenk pod Gradiščem. Na kraškem polju prevladujejo občasno poplavljeni travniki, njive so le na vršaju Cerkniščice. Pod cesto proti Martinjaku so na robu polja veliki dvojni kozolci. Južno od Cerknice je na dnu kraškega polja presihajoče Cerkniško jezero. Njegova gladina niha med 546 in 552 m nadmorske višine. Jezero je s 26 km² površine največje v Sloveniji. V Cerknici je izhodišče poti na Slivnico, pod vrhom je oskrbovana planinska koča. Pašniki na Slivnici se zaradi postopnega pogozdovanja in zaraščanja močno krčijo. Slivnica je po ljudski pripovedki domovanje čarovnic, sicer pa razgledna točka na Cerkinško polje in okoliške kraške planote. Tik pod vrhom je Coprniška jama, iz katere se pozimi dviga topel vlažen zrak. Vlaga se kondenzira v meglo, kar je pripomoglo k nastanku legende o tem, da v jami bivajo coprnice. Junija tod cveti kranjska lilija. Vsako leto v Cerknici v pustnem času prirejajo tradicionalen pustni karneval. V Cerknici so se rodili skladatelj Fran Gerbič, psihiater Alfred Šerko, slikar Marko Šuštaršič in pesnik Jože Udovič.

V soboto 4. junija 2011 smo za člane društva SONČEK ZGORNJE GORENJSKE že 6 leto zapored organizirali družabno srečanje s tekmovanjem v pikadu ter piknikom. Tokrat smo se zbrali v Javorniškem Rovtu na piknik prostoru Dom Pristava. Kljub slabi napovedi nam vreme ni delalo preveč preglavic. Manjša ploha nas ni zmotila saj smo se zabavali in bili dobre volje kot že dolgo ne. Navedene prireditve se je udeležilo 88 udeležencev iz različnih krajev Zgornje Gorenjske in Ljubljane ter nastopajoči, ki so poskrbeli za pester program. Najprej je vse prisotne v kratkem nagovoru pozdravila v.d. predsednica društva Vanda Hrovatin. V nadaljevanju so se predstavili učenci Osnovne šole Gorje pod mentorskim vodstvom Petre Kraigher, ki so se brez pomislekov takoj prostovoljno odzvali našemu povabilu in nam zaigrali in zapeli prijetne pesmi. Na drugi strani pa je izkušeni kuhar že skrbel za naše prazne želodčke in pekel okusne čevapčiče, ki so vsakemu od nas dobro teknili. Po kosilu je sledilo tekmovanje v pikadu. Vsak tekmovalec je imel na voljo tri poizkusne mete in pet metov za konkurenco. Prvo mesto z 80 točkami je osvojil Jožko Sajovic iz našega društva, drugo mesto z 75 točkami je osvojil Ivan Palčič iz Društva za cerebralno paralizo Ljubljana ter tretje mesto z 66 točkami Janko Hvasti iz našega društva. Zelo uspešno so nastopili tudi ostali naši tekmovalci. Dosegli so naslednja mesta: Tomaž Urbančič četrto mesto, Simona Peternel peto mesto, Janko Kalan šesto mesto, Iztok Hren sedmo mesto, Andrej Zupančič osmo mesto, Andreja Gogala deveto mesto, Asmir Avdič enajsto mesto in Sonja Žalec 12 mesto. Vsi tekmovalci so bili ob zaključku nagrajeni. Prvi trije so dobili pokale, ki jih je podelila v. d. predsednica društva SONČEK ZGORNJE GORENJSKE Vanda Hrovatin. Vsi ostali tekmovalci so prejeli nagrade, ker se v društvu držimo načela VAŽNO JE SODELOVATI IN NE ZMAGATI. Ostanek popoldneva nam je popestril DUO Karina. Ampak naših dobrot pa ni in ni bilo konec. Po slastnem kosilu se prileže tudi nekaj sladkega in sicer torta, ki smo jo razrezali in razdelili med prisotne. Ob dobri glasbi in razpoloženju glasbenikov Uroša in Rafaela ter zadovoljstva oseb s posebnimi potrebami se je naše rajanje zavleklo pozno v popoldne. Tako prijetnega dneva se bomo še dolgo spominjali in upamo, da se prihodnje leto ponovno ponovi.

Namen izvedbe prireditve s tekmovanjem v pikadu je predvsem druženje in spoznavanje z ostalimi člani društev SONČEK Slovenije ter simpatizerji torej

» neinvalidi «, da bi spoznali drug druge in se na tak način naučili sprejeti razlike in drugačnosti, aktivno preživljanje prostega časa na zdrav način in v športnem duhu, izmenjava izkušenj in problemov na eni strani ter reševanje le teh, zmanjšati razlike oziroma povečati možnosti za enakost med invalidi in neinvalidi ter preprečevati in odpravljati omejitve, ki jih prinaša invalidnost. Osebam s posebnimi potrebami želimo omogočiti vključevanje v normalno življenjsko okolje, da bi bili kar najmanj odvisni od pomoči drugih, možnost za doseganje uspeha in uveljavljanje na pozitiven način ter s tem možnost za dvig samopodobe.

Iz pogovorov z udeleženci in vzdušja na prireditvi lahko brez bojazni zatrdimo, da je udeležba na naši prireditvi iz leta v leto številčnejša.

Obenem se zahvaljujemo vsem nastopajočim, donatorjem in ljudem, ki so se odzvali in na kakršenkoli način pomagali in pripomogli k organizaciji izvedbe navedene prireditve, ki se jo je udeležilo veliko udeležencev in nam bo ostala še dolgo v nepozabnem spominu.

Vanda Hrovatin, v. d. predsednica

Vipava leži v zgornjem delu sončne Vipavske doline, ob številnih izvirih istoimenske reke, ki imajo mednarodno slavo zaradi izredne lege, vodnih in speleoloških značilnosti. Reka Vipava ima kot edina v Evropi deltast izvir. Njeni izviri ( Podfarovž, Podskala,... ) so povezani s podzemnimi vodami kraškega zaledja Nanosa in Postojnske kotline. Dokaz, da je kraj Vipava prepreden z vodo, je število mostov. Teh je kar petindvajset in zato nekateri pravijo Vipavi slovenske Benetke. V dolini se čutijo močni vplivi sredozemske klime, kar omogoča vzgojo in rast kakija, fig, vinske trte in celo oljk. Milo klimo občasno prekine burja, ki se zaganja z Nanosa in Trnovskega gozda. Burja je pomagala krojiti zgodovino, saj je usodno posegla v boj med vojskama rimskega cesarja Teodozija in upornika Evgenija leta 394 v bitki pri Frigidu ( Mrzli reki ). Ta bitka velja za neposreden povod razpada rimskega cesarstva na dva dela. Vipava se ponaša s pestro zgodovino, izjemnimi kulturnimi spomeniki, naravnimi posebnostmi in z dolgoletno vinogradniško tradicijo. Poleg odličnih vin Vipavo zaznamujeta tudi stolp gradu na strmem pobočju Nanosa in cerkev sv. Štefana s freskami Jelovška in Wolfa. Stavbni fond Vipave je pretežno iz 18. in 19. stoletja. Kraju so poseben pečat pustili grofje Lanthieri s svojimi gradovi in lepo urejenimi parki.