Že več kot pol leta po naši deželi pustoši nevarni koronavirus. Glede na javno objavljene podatke o razširjenosti okužb se zdi, da bomo še precej časa morali naša življenja (in delo) prilagajati tem razmeram. Očitno bo tudi praznični december drugačen kot običajno, pa čeprav se obeta skorajšnji začetek cepljenja. A še preden bomo skupaj premagali nevarni virus, bomo še nekaj časa živeli omejeno. Več dejavnosti bomo opravljali v virtualnem svetu, več časa bomo preživeli doma in v domači občini.
Tako kot je na praktično vsako stvar mogoče pogledati z negativnega ali s pozitivnega vidika, je tudi o posledicah širjenja koronavirusa mogoče razmišljati vsaj na dva načina. S pozitivnega in optimističnega gledišča je mogoče tudi v skrajno zaostrenih razmerah, v kakršnih živimo, prepoznati kaj dobrega.
Z uveljavitvijo najstrožjih ukrepov za preprečevanje širjenja nevarnega virusa je bilo omejeno tudi gibanje prebivalcev zgolj na občino prebivališča, omejena je postala osebna svoboda posameznika. A hkrati s to omejitvijo smo vsi skupaj dobili nekakšno »koronsko« vzpodbudo, da bolj podrobno spoznamo naše domače okolje, domačo občino.
V teh dneh, ko sonce le skopo odmerja sončne žarke Jesenicam in dnu doline med Mežaklo in Karavankami, številni občanke in občani spoznavajo, da občina Jesenice na prostranih pobočjih pod Golico in drugimi vrhovi ponuja edinstvene možnosti za preživljanja časa v naravi, za rekreacijo, za prostočasne užitke, pa tudi za odmik od drugih ljudi in za bolj sproščeno dihanje. Medtem ko mesto objema senca, se pobočja Karavank kopljejo v soncu, prav tako je s soncem obsijan tudi vrh Mežakle, ki sicer meče temno senco na mesto.
Nekateri to jesensko-zimsko obsijanost okoliških vrhov – recimo ji Jeseniška jesensko-zimska plaža – spoznavajo šele zdaj. Planinske poti so namreč precej obiskane in marsikateri sogovornik, ki sem jih v zadnjih časih srečeval na teh poteh, se je strinjal, da smo doslej prepogosto spregledali vse tisto naravno bogastvo, ki smo ga imeli (in ga še vedno imamo) pred nosom.
Šele zdaj, v obdobju koronakrize, ko potovanja niso mogoča, imamo vsi skupaj enkratno priložnost, da še bolje spoznamo okolje, občino v kateri živimo, da spoznamo njene zaklade, lepote in v njih uživamo. Koronakriza nas (skupaj z aktualnimi ukrepi pristojnih ustanov) spodbuja, da doma odkrijemo tisto, kar smo v ihti po spoznavanju neštetih skritih koščkov tega sveta, doslej zanemarjali. Ker se nam je vedno zdelo bolj imenitno odkriti, na primer otok Fidži na drugem koncu sveta, kot kakšen domač vršac in razglede, ki jih ponuja. Zdaj nam koronarazmere dobesedno vsiljujejo spoznavanje doslej spregledanega domačega bogastva. Lahko smo zadovoljni ob spoznanju, da imamo srečo, ker bivamo v okolju, ki nam omogoča takšna zadovoljstva. Pri tem je treba ohraniti zgolj spoštljivost do naravnega okolja, saj je v njem človek še vedno le obiskovalec. In to je prav gotovo najmanj en pozitiven vidik aktualnih razmer, ki jih določa širjenje virusa.
Virus se bo najbrž sčasoma umiril, cepivo bo omogočilo, da se življenje počasi vrne na stare tirnice, ko se bomo spet pogosteje pogovarjali o običajnih vsakdanjih zadevah, ne le o zdravju, okužbah, obremenjenosti zdravstvenega in medicinskega osebja v zdravstvenih in drugih ustanovah.
Takrat se bomo spet lahko bolj pogumno pogovarjali o turizmu. V občini Jesenice smo pred časom sprejeli strategijo na področju turizma. Slogan, ki smo si ga zamislili, je, da so Jesenice raj za izletnike. V koronakrizi to spoznavamo sami in verjamem, da bomo potencial z Golico in Karavankami na severu ter z Mežaklo na jugu znali izkoristiti. Golica s svojim ugledom kar sama po sebi vabi na pobočja Karavank, medtem ko Mežakla danosti za zdaj razkriva še bolj sramežljivo, čeprav resnih razlogov za skromnost nima. Narava nas, skratka, vabi in pričakuje.
