Rodil se je v Lescah. Kmalu so se z družino preselili na Javornik, kjer je oče dobil službo v železarni. Osnovno šolo je obiskoval na Koroški Beli. Oče je leta 1942 padel kot partizan, družino pa so izselili v nemška taborišča. Po vojni je nadaljeval šolanje in po nižji gimnaziji na Jesenicah zaključil Šolo za umetno obrt v Ljubljani. Na Akademiji upodabljajočih umetnosti v Ljubljani je diplomiral leta 1956. Potem je obiskoval še specialko pri profesorju Božidarju Jakcu. Leta 1960 se je zaposlil kot likovni pedagog na Osnovni šoli Tone Čufar na Jesenicah. Po dveh letih je pridobil status svobodnega umetnika. Do svoje prerane smrti je živel in ustvarjal na Javorniku.

Jaka Torkar ni bil le slikar, grafik in kipar, temveč tudi ilustrator, kaligraf, oblikovalec, kartograf, medaljer in kipar. Za veliki relief v sejni dvorani jeseniške občine je dobil Prešernovo nagrado gorenjskih občin. Leta 1988 je za svoje delo prejel državno oblikovanje red republike z bronastim vencem. Leta 2001 je na mednarodnem slikarskem ex-temporu v Galeriji Avsenik v Begunjah na Gorenjskem prejel prvo nagrado komisije kluba Avsenik, drugo nagrado strokovne komisije in prvo nagrado občinstva. V galeriji v Kosovi graščini na Jesenicah je njegov doprsni kip. Po smrti je 11. februarja 2002 prejel naziv častni občan občine Jesenice kot posmrtno priznanje za svoje delo.

Ustvarjal je predvsem po naročilu, saj je imel od leta 1962 status svobodnega umetnika. V zgodnjih šestdesetih letih je ilustriral roman Trojanski konj Mihe Klinarja, Povest o železu inženirja Avgusta Karbe ter dokumentarno slikanico Od fužin do železarne Aleksandra Rjazanceva. Kasneje je ilustriral še pesniško zbirko Rdeča kantata Miha Klinarja. Udeleževal se je slikarskih kolonij, kjer je slikal predvsem krajine. V sedemdesetih letih je predvsem kiparil. Leta 1975 je ustvaril kip talca v Mostah. Prvo samostojno razstavo je imel leta 1978 na Vrhniki, na kateri je razstavil mitološki cikel. V začetku osemdesetih let se je vrnil k slikanju panoram po naročilu. Posvetil se je tudi delovanju v likovnem klubu DOLIK na Jesenicah, kjer je organiziral več predavanj in tečajev. V tem obdobju je izdelal tudi celo vrsto doprsnih kipov, med katerimi je bil najbolj ponosen na kipa Simona Gregorčiča v Vrsnem in Matije Čopa pred osnovno šolo v Žirovnici. Naslikal je tudi več portretov, med katerimi najdemo portret prijatelja pisatelja Zdravka Slamnika – Pavleta Zidarja. Zadnjo veliko razstavo je ob slikarjevi sedemdesetletnici pripravil Gornjesavski muzej Jesenice v galeriji v Kosovi graščini na Jesenicah leta 2002.

Občina Jesenice mu je naziv častnega občana občine Jesenice podelila posthumno leta 2002.

Vir: gorenjci.si

Rodil se je 26. oktobra 1911 v planinski družini Čop na Jesenicah. Njegov stric je bil znani alpinist, gorski vodnik in reševalec Joža Čop. Ker so imeli doma kavarno je končal gostinsko šolo. Zaradi poškodbe kolena se je kasneje  zaposlil v železarni na Jesenicah in tam delal do upokojitve. Po upokojitvi je s sestro Polono živel na Rodinah. Njegovo zapuščino hrani Gornjesavski muzej Jesenice.

Ljubezen do gora mu je vcepil njegov stric, znani alpinist Joža Čop. Kot alpinist se je včlanil v slovenski gorniški klub Skala.
Po poškodbi se je pričel intenzivneje ukvarjati s planinsko fotografijo v fotoamaterskem odseku jeseniške podružnice Turistovskega kluba Skala. Poleg črno-belih planinskih fotografij je od leta 1950 ustvarjal tudi barvne diapozitive. Njegovo oko pa je bilo še posebej izurjeno za črno-belo fotografijo, postal je mojster za opazovanje svetlobe in njenih senc. Mojster za sceno, ki mu jo je postavila narava.

Veliko je razstavljal in predaval. Na predavanjih je skozi pravljico o Zlatorogu predstavil lepote planinskega sveta več kot 70.000 šolskim otrokom. Svoje delo je objavil tudi v monografijah. Njegovi izvrstni dokumentarni posnetki so objavljeni tudi v knjigi Slovenski kozolec (1993).

Za svoje aktivnosti je prejel več priznanj, leta 1996 tudi odlikovanje predsednika republike Slovenije s častnim znakom svobode Republike Slovenije za zasluge na področju planinske kulture in s tem naravovarstvene zavesti ter za življenjsko delo na področju planinske fotografije. Umrl je 5. januarja 2002 na Rodinah.

Vir: Portal KAMRA, digitalizirana kulturna dediščina slovenskih pokrajin

Prof. dr. Jože Mencinger se je rodil leta 1941 na Jesenicah. Leta 1964 je diplomiral na Pravni fakulteti v Ljubljani, čez 10 let pa je prejel doktorski naziv na Pensilvanski univerzi v Philadelphiii (ZDA).

Od leta 1988 je redni profesor za gospodarski sistem in politiko na Pravni fakulteti, od leta 1993 do 2001 pa je bil njen direktor. Predaval je na univerzah v Mariboru, Zagrebu in Pittsburgu ter bil gostujoči znanstvenik na Mednarodnem centru za ekonomska raziskovanja v Torinu in Inštitutu za družbene vede na Dunaju. Uveljavil se je kot makroekonomist, zlasti na področju gospodarskih sistemov, ekonometričnih analiz slovenskega in jugoslovanskega gospodarstva ter pri spremljanju tekoče ekonomske politike.

V letih 1990 in 1991 je bil podpredsednik slovenske vlade, odgovoren za gospodarstvo. Leta 2002 je bil izvoljen v državni svet za petletni mandat in nato še za enega. Leta 1995 je postal član evropske akademije znanosti in umetnosti v Salzburgu, v obdobju 1998–2005 pa je bil rektor ljubljanske univerze.

Z dolgoletnim delom na gospodarskem, šolskem in znanstvenem področju je kot izjemen makroekonomist in publicist pomembno prispeval k politični in ekonomski osamosvojitvi Republike Slovenije, zato mu je Občina Jesenice leta 2000 podelila naziv častnega občana občine Jesenice, leta 2001 pa mu je bilo podeljeno tudi državno odlikovanje, tj. zlati častni znak svobode Republike Slovenije.

Vir: gorenjci.si

Simon Sodja se je rodil leta 1899 na Blejski Dobravi. Leta 1906 je bil na železniški postaji, ko se je ob odprtju proge Jesenice–Gorica z vlakom peljal mimo Blejske Dobrave prestolonaslednik Franc Ferdinand. Vpoklicali so ga v vojsko, kjer se je najprej boril na italijanski fronti, nato pa je 9 mesecev prebil v slovenski vojski generala Maistra. Po končani prvi svetovni vojni se je 9 mesecev boril še v jugoslovanski vojski.

Leta 1917 je začel delati v železarni pri martinovkah, nato v tovarni elektrod na Blejski Dobravi, pred upokojitvijo pa pri parnih kotlih na Slovenskem Javorniku. Upokojil se je leta 1962. Z ženo Marijo sta se poročila leta 1927 in eno leto kasneje dobila edinega sina Saša.

Občina Jesenice mu je na predlog ZLSD leta 1998 podelila naziv častnega občana občine Jesenice kot še edinemu Maistrovemu borcu v občini Jesenice, istega leta pa je prejel tudi plaketo Slovenske vojske. Decembra 1999 mu je predsednik republike Milan Kučan ob dnevu samostojnosti podelil Zlati častni znak svobode Republike Slovenije.

Simon Sodja je leta 2001 v svojem 103. letu umrl na Blejski Dobravi.

Vir: gorenjci.si