Jeseniške novice

Stanislava Geršak je bila rojena na Jesenicah leta 1920 v številni Torkarjevi družini, ki je vseh svojih sedem otrok vzgajala v zdravem duhu in prijaznem okolju. Tako so njeno življenje zaznamovali šport, kultura in železarna.

Njeni prvi plesni in telovadni nastopi so se začeli že pri njenih 5 letih, in sicer v okviru Katoliško prosvetnega društva. Lotila se je vseh disciplin atletike: teka, skoka v daljino, skoka v višino, metanja krogle, diska in kopja, poleg tega tudi hazene. Članice jeseniškega kluba »Gorenc« so bile prvakinje na Gorenjskem, tik pred 2. svetovno vojno pa so osvojile tudi naziv državnih prvakinj. Stanka Geršak se je pomerila tudi v smučanju. Bila je vaditeljica malih deklic, še vedno pa je nastopala tudi v množičnih nastopih ob dnevu mladosti in ob predaji Titove štafete v Beogradu.

Še eno od področij, kjer je pustila pečat, je zagotovo tudi gledališče. Po vojni je odigrala 86 vlog v 901 predstavi. Režirala jih je 23, od tega 15 mladinskih predstav. Za mladino je poskrbela tudi z ustanovitvijo »Mladega odra«, ravno tako je bila pobudnica nedeljskih matinej, ki jih poznamo še danes. V gledališču se je lotila prav vsega, tako je igrala, recitirala, prevajala, pisala scenarije za proslave, šivala je tudi kostume.

Stanka Geršak je bila sicer skoraj 40 let zaposlena v železarni kot tajnica tehničnega direktorja, sicer pa je bila tudi tajnica pri prvih planiških skakalnih tekmah, tajnica Taborniške zveze Slovenije in kar 25 let tajnica pokala Vitranc. Poučevala je tudi strojepisje in stenografijo pri Delavski univerzi Jesenice. Za svoje delo na vseh teh področjih je prejela že precej nagrad. Stanka Geršak tudi še danes z veseljem obiskuje dogodke tako na Jesenicah kot v Ljubljani in je oseba, ki zna ceniti sleherni dogodek in delo slehernega človeka, sicer pa je še vedno aktivna pri upokojencih, v krajevni skupnosti, in v Muzejskem društvu.
Vse njeno delovanje na področjih športa, kulture in v železarni je pripomoglo k razvoju Jesenic in utemeljilo podelitev naziv častne občanke občine Jesenice, ki ga je prejela leta 2010.

Joža Varl se je rodil v Kamni gorici v številni delavski družini. Takoj po 2. svetovni vojni je že začel delovati na področju ljubiteljske kulture, najprej v rojstni vasi, po prihodu na Jesenice pa v DPD Svoboda Tone Čufar in v gledališču, kjer je odigral okoli 20 vlog, sodeloval pa tudi kot recitator. Pozneje je delal predvsem organizacijsko in animatorsko tudi v republiških šolskih in kulturnih organih. Med drugim je bil kar 54 let v občinskem vodstvu Zveze kulturnih društev, od tega 37 let s presledki kot predsednik; 55 let kot predsednik Kulturnega društva Svoboda Tone Čufar Jesenice, 30 let v organih gledališča, bil je predsednik sedemnajstih Mednarodnih festivalov amaterskega filma, sodeloval pri Glasbeni mladini, od leta 1983 je operativni vodja razstavnega salona DOLIK in je kot organizator ali soorganizator sodeloval pri več kot 900 razstavah. Joža Varl je bil med ustanovitelji filmske skupine Odeon, Radia Jesenice, Finžgarjeve bralne značke, mladinskega zbora gimnazije Jesenice, ženskega pevskega zbora Milko Škobrne. Pomembno, celo odločilno vlogo je imel pri odkupu in obnovi Finžgarjeve rojstne hiše, pri pridobitvi in obnovi prostorov Razstavnega salona Dolik, pri različnih sanacijskih posegih za izboljšanje kulturnih prostorov.

Joža Varl, uspešen novinar in urednik tednika Železarne Jesenice »Železar«, je glasilo vsebinsko razširil in ga obogatil tudi z informacijami o dogajanju v občini in na območjih od koder so izhajali delavci železarne. Tednik je po ocenah imel veliko branost v širšem prostoru. Za vsebinsko pestrost glasila, zlasti pa za uveljavljeno avtonomnost, je prejel Tomšičevo nagrado za novinarstvo. Bil je tudi ljubiteljski urednik kulturno umetniške priloge Železarja »LISTI« in urednik desetih knjig Male Čufarjeve knjižnice. Uredil in oblikoval je številne publikacije ob različnih jubilejih, kot član uredniškega odbora pa je sodeloval tudi pri osmih številkah zbornika Jeklo in ljudje oz. Jeseniškega zbornika. Zaznaven je tudi njegov prispevek pri raziskovanju in zapisovanju zgodovine. Zabeležen pa je tudi njegov prispevek k razvoju šolstva v času njegove njegovega skoraj dvajsetletnega službovanja na področju šolstva.
Joža Varl je napisal na desetine scenarijev in jih tudi uresničil za različne jubilejne prireditve, odpiranja novih obratov v Železarni, prvomajskih praznovanj, srečanj kulturnih skupin, državnih in občinskih praznikov, komemoracij. Dolga leta je bil prisoten med Slovenci na avstrijskem Koroškem in v Italiji. Njegova dela pa segajo tudi na področje humanosti, saj je več kot 35 let aktivno deloval v Območni organizaciji Rdečega križa Jesenice kot aktivist – organizator.
Jožu Varlu je Občina Jesenice leta 2009 podelila naziv častnega občana občine Jesenice. Umrl je leta 2011.

Tomaž Ertl se je rodil leta 1932. Zaposlen je bil v Železarni Jesenice kot ključavničar, asistent na vzdrževanju, vodja oddelka za študij dela in časa in direktor kadrovskega sektorja. Vseživljensko učenje je bilo že tedaj njegov moto, saj se je izobraževal ob delu. Svojo delovno pot je sklenil leta 1990 po skoraj desetih letih dela v tedanjem republiškem sekretariatu za notranje zadeve kot republiški sekretar za notranje zadeve. Kjerkoli je Tomaž Ertl deloval, je vnesel veliko mero samoiniciativnosti in kreativnosti, predvsem pa razumevanja za človekovo ustvarjalnost in solidarnost. Za svoje delo je prejel več priznanj oziroma odlikovanj, med katerimi izstopata »red dela« in»red zasluge za narod s srebrnimi žarki«.

Njegovo življenjsko pot je zaznamovala akcija "Sever", ki je bila pomembna pri osamosvojitvi Slovenije. 27. novembra leta 1989 je tedanji sekretar za notranje zadeve Tomaž Ertl v republiški skupščini dejal: »Ljudi naj ne bo strah. Imajo svojo milico, ki bo storila vse, da bodo varni.« Akcija "Sever" je bila pomembna v procesu osamosvajanja Republike Slovenije, zato je kot taka ostala v spominu ljudi. Pisma zahvale ob uspešno opravljeni akciji so bila  posredovana iz številnih krajev Slovenije, ker je  bil s to akcijo ohranjen narodov ponos, dodana samozavest na nadaljnji poti osamosvajanja Slovenije v letih 1990 in 1991.
Tomažu Ertlu je Občina Jesenice leta 2008 podelila naziv častnega občana občine Jesenice. Umrl je leta 2012.

Boris Janez Bregant je osnovno šolo in nižjo gimnazijo končal na Jesenicah. Šolanje je nadaljeval v Ljubljani na tehnični srednji šoli strojne smeri (1955-1959) ter Fakulteti za strojništvo v Ljubljani (1960-1965). Podiplomski študij s področja vzdrževanja in logistike v metalurgiji je opravil v Rimu v Italiji (1969-1970).

Že kot srednješolec in študent je opravljal razna priložnostna dela (raznašalec mleka, hišnik, kurjač, udeleženec mladinskih brigad). Po študiju je bil zaposlen v Železarni Jesenice, dvanajst let je bil tudi generalni direktor. Po tem je bil pet let direktor slovensko-italijanskega podjetja za uvoz in izvoz metalurških izdelkov Železarne Jesenice v Italiji. Vrnil se je na Jesenice in bil en mandat poklicno in en mandat nepoklicno župan občine Jesenice (1998-2006). V času županovanja je bil tudi državni svetnik.
Njegovi pomembnejši poklicni uspehi v Železarni so bili: razvoj novih proizvodov v Železarni Jesenice (podboji, opaži, profili, cestne ograje, vratni podboji), izgradnja nove jeklarne v Železarni Jesenice, vpeljana strategija uspešnega poslovanja Acronija, izdelava načrta sanacije Železarne Jesenice ter osvajanje evropskega trga nerjavnih proizvodov Acronija.

Njegovi pomembnejši uspehi v županski funkciji pa so bili: sprememba podobe mesta (Čufarjev trg, Stara Sava, Poslovna cona, Plavški travnik), dograjevanje Gimnazije Jesenice, ustanovitev Visoke šole za zdravstveno nego, ustvarjanje mestnega središča (selitev občinske uprave v zgradbo nekdanje uprave Železarne Jesenice, priprave za selitev upravne enote, Centra za socialno delo, banke, Obrtne zbornice in notariata v območje med ljubljansko in bohinjsko železniško progo ob stanovanjski novogradnji), ohranitev in oživitev starega fužinskega naselja z muzejem in glasbeno šolo, razvoj pomoči na domu, ustanovitev Ragorja, Centra za mlade ter skupnosti za pomoč zasvojencem Žarek. V času njegovega županovanja je Slovenija vstopila v Evropsko skupnost in zvezo Nato, kar je Jesenicam prineslo nove obveznosti in nove razvojne možnosti. Je tudi častni občan mesta Jesenice (2007).
Leta 2011 se je po zaključku mandata podžupana umaknil iz politike in se posvetil delu z upokojenci in medgeneracijskemu sodelovanju. Številne strokovnjake iz Jesenic je vključil v delo na jeseniških šolah, da bi čim več mladih usmerili v naravoslovne poklice. S skupino prostovoljcev v okviru projekta Starejši za starejše pa se posveča socialni problematiki.

Nagrade in priznanja: red dela z zlatim vencem (1987), plaketa občine Jesenice (1979), Panzova nagrada (1989), odlikovanje zveze za tehnično kulturo, častni član Zveze inženirjev in tehnikov, častni član Pihalnega orkestra Jesenice - Kranjska Gora (2001), član Nadzornega sveta Slovenske razvojne družbe (2001), dobitnik priznanja Andragoškega centra Slovenije (2005).

Vir: gorenjci.si

Albin Felc je legenda jeseniškega, slovenskega in jugoslovanskega hokeja. Dokazal se je kot igralec, trener in športni delavec. Na Jesenicah, kjer je hokejsko odraščal, je v članski konkurenci igral med leti 1958 in 1965 ter 1967 in 1971 ter leta 1974. V vseh teh letih, štirinajstih, so bili Jeseničani državni prvaki. V jugoslovanskem prvenstvu je pustil izjemen pečat. S 426 zadetki in 302 podajama je bil najbolj učinkovit igralec državnih prvenstev nekdanje Jugoslavije. Pečat pa je pustil tudi v tujini, preizkusil se je v Švici, Italiji in sosednji Hrvaški, v Sloveniji pa je poleg Jesenic oblekel tudi dres Celja. Zaigral je tudi na treh olimpijskih igrah in 11 svetovnih prvenstvih, skupaj je za reprezentanco zbral 155 tekem in dosegel 82 golov in 91 podaj. Po koncu igralske kariere se je podal v trenerske vode, vodil ekipe Jesenic, Bleda, deloval pa je tudi v Italiji, Švici in na Hrvaškem. Kljub doseženim 73 letom hokej še vedno igra rekreativno. Za velik prispevek k popularnosti hokeja v Sloveniji in k prepoznavnosti Jesenic doma in po svetu so mu leta 2006 v jeseniški občini podelili naziv častni občan Občine Jesenice, leta 2012 pa je bil sprejet v Hram slovenskih športnih junakov. Leta 2015 je prejel Bloudkovo plaketo za življenjsko delo v športu.

Anton Arh je vse svoje življenje posvetil človekoljubnim dejavnostim in gasilskim organizacijam. V obdobju 1978–1998 je bil predsednik Gasilske zveze Jesenice, pred tem pa je deloval kot predsednik Prostovoljnega gasilskega društva Blejska Dobrava. V dvajsetih letih na čelu Gasilske zveze Jesenice je opravljal tudi funkcijo predsednika komisije za veterane pri tej zvezi. Njegovo vodilo je bilo vseskozi uveljavljanje gasilstva v občini Jesenice, v regiji in tudi na celotnem področju države. S svojimi organizacijskimi sposobnostmi in redoljubnostjo si je prizadeval in tudi uspel, da so gasilci vključeni v sistem zaščite, reševanja življenj, zdravja ljudi in premoženja.

Bil je bil pobudnik povezovanja z gasilci iz sosednje Avstrije in Italije. Veliko zaslug ima za tradicionalno gasilsko tekmovanje Treh dežel, ki je 30 let potekalo izmenično vsako leto v drugi državi in po katerem se je rodila ideja olimpiade brez mej. Za svoje delo pri povezovanju z zamejskimi gasilci je dobil več odlikovanj tudi odlikovanje, ki ga mu je podelil deželni glavar dežele Koroške za posebne zasluge, kar dokazuje priznanje njegovemu delu na področju povezovanja ljudi na obeh straneh Karavank. Povezovanju gasilcev je sledilo povezovanje na nivoju občin na obeh straneh Karavank.

Bil je član komisije za veterane pri Gasilski zvezi Slovenije, pri Gasilski zvezi Jesenice pa je bil zadolžen za stike z zamejci. Ob 130. obletnici gasilstva v Sloveniji je prejel gasilsko odlikovanje Gasilske zveze Slovenije in najvišjo gasilsko nagrado za delo v gasilski organizaciji, tj. kipec Matevža Haceta. Občina Jesenice mu je za njegovo delo in zasluge podelila naziv častnega občana občine Jesenice leta 2005.

Bratko Škrlj se je pred vojno, po štirih letih osnovne šole na Jesenicah, vpisal na ljubljansko realko na Vegovi, ki je slovela kot najbolj zahtevna naravoslovna gimnazija v Ljubljani. Ko je izbruhnila vojna, je bil v drugem razredu gimnazije. Pouk je bil aprila 1941 prekinjen, vsi so dobili ustrezna spričevala in odšli domov na Jesenice. Vpisal se je na meščansko šolo, kjer je bila učni jezik nemščina. Po končanju le-te je končal tudi vajeniško šolo za ključavničarja. Tega poklica pa ni nikoli opravljal. Po partizanščini je čil in zdrav dočakal svobodo. Po letu 1945 se je vpisal na jeseniško gimnazijo in jo tudi uspešno končal. Nadaljeval je s študijem slovenskega in ruskega jezika.

Bogato pedagoško kariero je začel na Osnovni šoli Koroška Bela, Osnovni šoli Prežihovega Voranca na Jesenicah, Gimnaziji Jesenice in Srednji gostinski šoli na Bledu. Na Gimnaziji Jesenice je poučeval tako slovenski in ruski jezik. Leta 1969 je bil imenovan za ravnatelja Gimnazije Jesenice in leta 1983 za ravnatelja Gostinske šole na Bledu. Bil je ustanovitelj dveh pedagoških oddelkov na Gimnaziji Jesenice in ustanovitelj Srednje ekonomske šole na Jesenicah.

Bil je aktiven tudi na kulturnem in družbeno-političnem področju. Potrebno je omeniti njegovo vlogo v Kulturni skupnosti Jesenice, ko je bila v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja obnovljena Liznjekova domačija v sedanji občini Kranjska Gora. Na družbeno-političnem področju je bil dolgo vrsto let predsednik Združenja borcev in udeležencev NOB, ki združuje borce občin Zgornje Gorenjske.

Priznanja in nagrade: plaketa občine Jesenice za področje šolstva (1997), častni občan občine Jesenice (2004), zlati znak Gimnazije, Zlata plaketa ZZB NOB Slovenije za življenjsko delo (2009).

Vir: gorenjci.si
Po končanju študija na Fakulteti za naravoslovje in tehnologijo kot diplomirani inženir tehniške fizike se je zaposlil se je na ŽIC-u (Železarski izobraževalni center) na Jesenicah kot profesor matematike in fizike na takratni tehniški srednji šoli. Leta 1969 se je zaposlil v Železarni Jesenice na Raziskovalnem oddelku. Sam je izdelal je elektronsko merilno napravo za rezanje blumov, ki je svojemu namenu služila enaindvajset let. Izdelek je bil prijavljen kot inovacija, v Beograd je bila poslana tudi patentna prijava. Naslednja naloga je bila študij delovanja elektronske naprave za odkrivanje napak v paličastem jeklu (Defectomat) firme Foerster. Izdelal je računalniški program, s katerim je bilo možno preveriti vse dotedanje raziskave dr. Foersterja. Program je omogočal tudi odgovor na vprašanje, česa ni mogoče odkriti z njegovo metodo. Leta 1976 se je udeležil svetovne konference NDT v Cannesu v Franciji, kjer so bile napake in pomanjkljivosti metode tudi predstavljene. Predstavitev se je končala s prikazom kratkega filma o vrtinčnih tokovih, ki je bil izdelan na raziskovalnem oddelku Železarne Jesenice in je bil prikazan na velikem platnu v veliki dvorani Cannskega filmskega festivala. Raziskovalno delo na področju matematičnega modeliranja metalurških procesov je bilo osnova za pridobitev znanstvenega naziva magistra fizike leta 1973, s področja defektoskopije pa je leta 1977 tudi doktoriral. Z raziskovalnim delom je nadaljeval, aktivno se je udeleževal tako evropskih kot svetovnih konferenc s področja preiskav brez porušitve (NDT), njegovi prispevki so vključeni v zbornike konferenc. Bil je tudi predsednik slovenskega društva NDT. Izvoljen je bil tudi za jugoslovanskega predstavnika in sodelavca v Mednarodnem inštitutu za varilstvo (IIW) v Parizu v komisiji Ve, ki se ukvarja s kontrolo zvarov brez porušitve. Na svetovni konferenci v Moskvi je leta 1982 prvič prikazal izračunano porazdelitev magnetnega polja v treh dimenzijah. Trditve so bile eksperimentalno preverjene in dokazane v Fraunhofferjevem inštitutu v Saarbruecknu. Računalniško je prikazal strjevanje jekla v kokilah in predlagal novo obliko kokil, ki omogoča zmanjšanje lunkerja in poveča izplen. Inovacija je bila tudi praktično preizkušena preverjena na Raziskovalnem oddelku železarne. Ker za inovacijo ni bilo zanimanja v jeseniški železarni, je odšel na novo delovno mesto v Iskro Kibernetiko v Kranj leta 1986. Leta 1996 je postal član Inženirske akademije Slovenije. Še vedno pozorno spremlja razvoj metod brez porušitve z elektromagnetnimi metodami in kot recenzent ocenjuje članke za nekatere mednarodne revije.

Sodeloval je tudi pri nastajanju Demosa in bil leta 1990 na prvih demokratičnih volitvah v Sloveniji izvoljen za predsednika Skupščine občine Jesenice. To funkcijo je opravljal od leta 1990 do leta 1998. V času njegovega županovanja je potekalo kar nekaj projektov: projekt Julijana (pitna voda), izgradnja odlagališča odpadkov Mala Mežakla, organizacija olimpijskih iger treh dežel itd. Po koncu županovanja je bil dva mandata deloval kot občinski svetnik.

Nagrade in priznanja: nagrada Sklada Borisa Kidriča za iznajdbe in izpopolnitve v letu 1973 za iznajdbo Merilna naprava za rezanje blumov; nagrada Sklada Borisa Kidriča s področja matematično fizikalnih ved v letu 1984 za delo na področju neporušnih preiskav z elektromagnetnim poljem, častni občan Jesenic (2003).

Vir: gorenjci.si

Rodil se je na Jesenicah v več kot tristo let stari hiši, ki je zadnja leta spet postala njegov dom. Rojen materi Minki Ravnikar in očetu Lovru Balohu je bil kot trimesečni dojenček prinešen k svoji stari mami v Dravlje. Stara mama Minka Ravnikar je za Miha skrbela vse do njegovih gimnazijskih let. Na Jesenice se je vračal samo v času počitnic. Šolanje na gimnaziji v Kranju je prekinila druga svetovna vojna. Miha se je vrnil v Dravlje in šolanje nadaljeval v Ljubljani. Kot štirinajstletnega fanta ga je motilo klerikalno draveljsko okolje, zato je pod vplivom narodnega heroja Franca Pokovca – Pokija in Staneta Kolmana postal aktivist OF in sodelavec NOB. Njegovo delovanje v akcijah OF ga je tako kompromitiralo pri italijanski okupacijski oblasti, da se je leta 1943 vrnil na Jesenice in se vpisal v vajeniško šolo. Tudi tu je navezal stike s somišljeniki in jeseni 1943 postal član SKOJ-a.

Povsem na novo je zaživel, ko je po koncu druge svetovne vojne odšel v Ljubljano. Vpisal se je v partizansko gimnazijo za Bežigradom, v kateri so se šolali borci in aktivisti NOB. V sezoni 1946/47 je že sodeloval v draveljskem prosvetnem društvu v vlogi Nečaka v igri Gospa ministrica avtorja Branislava Nušiča. Šolanje je nadaljeval na jeseniški gimnaziji. Bolj kot z učenjem pa se je ukvarjal s športom (smučanje, plavanje, tenis, nogomet) in gledališčem. V letih 1947/48 se je pojavil na odrskih deskah jeseniškega Sindikalnega gledališča. Strogi oče Lovro ni bil najbolj navdušen nad sinovo kariero igralca oziroma »glumača«, ker je bil to po njegovem mnenju manj primeren poklic. Toda Miha se je odpravil v Ljubljano in uspešno opravil sprejemni izpit na Akademiji za glasbo, režijo film in televizijo. Bil pa je navihan študent, zato je štipendijo prejemal samo prvo študijsko leto. Namesto da bi statiral v ljubljanski Drami, je sodeloval v jeseniškem amaterskem gledališču, za kar je dobil opomin Akademije. Leta 1952 so igralci tretje generacije diplomsko predstavo Margareta uprizorili tudi na četrtem mednarodnem tednu študentskih odrov v Erlangenu in z njo izjemno navdušili publiko in medije.

Po diplomi iz dramske igre je moral »odslužiti« štipendijo z enoletnim igranjem v Slovenskem narodnem gledališču Maribor. Leta 1953 je pričel igrati v slovenskem gledališču v Trstu, kjer je bil več sezon najbolj zaposlen igralec. Petnajstega septembra 1955 se je v Ljubljani poročil z igralko Štefanijo Drolc. Po letu 1958 je sodeloval na Odru 57. Sledilo je igranje v Eksperimentalnem gledališču Glej v Ljubljani. Od leta 1961 naprej je veliko ustvarjal kot svobodni umetnik. Gledališki uspeh je dosegel predvsem v modernih komornih dramah. Pomembni vlogi sta bili Marko Barič v igri Brež tretjega režiserja M. Begovića in Gowan Stevens v igri Requiem za vlačugo režiserja W. Faulknerja.

Filmsko kariero pa je začel v letu 1956 z uprizoritvijo predstave Milana Begoviča Brez tretjega v režiji Jožeta Babiča. Prvo filmsko vlogo je imel v Svet na Kajžarju še v času študija. Po letu 1966 se je uveljavil tudi pri tujih producentih in filmarjih, npr. na avstrijski TV v komediji Leni, v nemških filmih o Winnetouju in francosko-zahodnonemško-avstrijski nadaljevanki Omer paša. Leta 1970 so posneli televizijski projekt Vodnik po Ljubljani z Balohom v glavni vlogi, ki pa še do danes ni bil prikazan filmski javnosti. Igral je v več kot 40 slovenskih, jugoslovanskih, francoskih, avstrijskih, nemških idr. filmih. Igral je tudi v domačih TV igrah in nadaljevankah. Postal je tudi sodelavec mariborskega in tržaškega radia ter ljubljanskega Vala 202. Po igranju v filmih je ponovno zaigral še na odrih ljubljanske Drame in celjskega gledališča.

Za vlogo kurirja v filmu Veselica je leta 1961 na jugoslovanskem filmskem festivalu v Pulju prejel prvo nagrado Zlata arena. Dobil je tudi častno priznanje slovenskih filmskih delavcev, red dela z zlatim vencem, zlato vrtnico itd. Podelili so mu tudi naziv častnega občana občine Jesenice.

Vir: gorenjci.si

Rodil se je v Lescah. Kmalu so se z družino preselili na Javornik, kjer je oče dobil službo v železarni. Osnovno šolo je obiskoval na Koroški Beli. Oče je leta 1942 padel kot partizan, družino pa so izselili v nemška taborišča. Po vojni je nadaljeval šolanje in po nižji gimnaziji na Jesenicah zaključil Šolo za umetno obrt v Ljubljani. Na Akademiji upodabljajočih umetnosti v Ljubljani je diplomiral leta 1956. Potem je obiskoval še specialko pri profesorju Božidarju Jakcu. Leta 1960 se je zaposlil kot likovni pedagog na Osnovni šoli Tone Čufar na Jesenicah. Po dveh letih je pridobil status svobodnega umetnika. Do svoje prerane smrti je živel in ustvarjal na Javorniku.

Jaka Torkar ni bil le slikar, grafik in kipar, temveč tudi ilustrator, kaligraf, oblikovalec, kartograf, medaljer in kipar. Za veliki relief v sejni dvorani jeseniške občine je dobil Prešernovo nagrado gorenjskih občin. Leta 1988 je za svoje delo prejel državno oblikovanje red republike z bronastim vencem. Leta 2001 je na mednarodnem slikarskem ex-temporu v Galeriji Avsenik v Begunjah na Gorenjskem prejel prvo nagrado komisije kluba Avsenik, drugo nagrado strokovne komisije in prvo nagrado občinstva. V galeriji v Kosovi graščini na Jesenicah je njegov doprsni kip. Po smrti je 11. februarja 2002 prejel naziv častni občan občine Jesenice kot posmrtno priznanje za svoje delo.

Ustvarjal je predvsem po naročilu, saj je imel od leta 1962 status svobodnega umetnika. V zgodnjih šestdesetih letih je ilustriral roman Trojanski konj Mihe Klinarja, Povest o železu inženirja Avgusta Karbe ter dokumentarno slikanico Od fužin do železarne Aleksandra Rjazanceva. Kasneje je ilustriral še pesniško zbirko Rdeča kantata Miha Klinarja. Udeleževal se je slikarskih kolonij, kjer je slikal predvsem krajine. V sedemdesetih letih je predvsem kiparil. Leta 1975 je ustvaril kip talca v Mostah. Prvo samostojno razstavo je imel leta 1978 na Vrhniki, na kateri je razstavil mitološki cikel. V začetku osemdesetih let se je vrnil k slikanju panoram po naročilu. Posvetil se je tudi delovanju v likovnem klubu DOLIK na Jesenicah, kjer je organiziral več predavanj in tečajev. V tem obdobju je izdelal tudi celo vrsto doprsnih kipov, med katerimi je bil najbolj ponosen na kipa Simona Gregorčiča v Vrsnem in Matije Čopa pred osnovno šolo v Žirovnici. Naslikal je tudi več portretov, med katerimi najdemo portret prijatelja pisatelja Zdravka Slamnika – Pavleta Zidarja. Zadnjo veliko razstavo je ob slikarjevi sedemdesetletnici pripravil Gornjesavski muzej Jesenice v galeriji v Kosovi graščini na Jesenicah leta 2002.

Občina Jesenice mu je naziv častnega občana občine Jesenice podelila posthumno leta 2002.

Vir: gorenjci.si

Rodil se je 26. oktobra 1911 v planinski družini Čop na Jesenicah. Njegov stric je bil znani alpinist, gorski vodnik in reševalec Joža Čop. Ker so imeli doma kavarno je končal gostinsko šolo. Zaradi poškodbe kolena se je kasneje  zaposlil v železarni na Jesenicah in tam delal do upokojitve. Po upokojitvi je s sestro Polono živel na Rodinah. Njegovo zapuščino hrani Gornjesavski muzej Jesenice.

Ljubezen do gora mu je vcepil njegov stric, znani alpinist Joža Čop. Kot alpinist se je včlanil v slovenski gorniški klub Skala.
Po poškodbi se je pričel intenzivneje ukvarjati s planinsko fotografijo v fotoamaterskem odseku jeseniške podružnice Turistovskega kluba Skala. Poleg črno-belih planinskih fotografij je od leta 1950 ustvarjal tudi barvne diapozitive. Njegovo oko pa je bilo še posebej izurjeno za črno-belo fotografijo, postal je mojster za opazovanje svetlobe in njenih senc. Mojster za sceno, ki mu jo je postavila narava.

Veliko je razstavljal in predaval. Na predavanjih je skozi pravljico o Zlatorogu predstavil lepote planinskega sveta več kot 70.000 šolskim otrokom. Svoje delo je objavil tudi v monografijah. Njegovi izvrstni dokumentarni posnetki so objavljeni tudi v knjigi Slovenski kozolec (1993).

Za svoje aktivnosti je prejel več priznanj, leta 1996 tudi odlikovanje predsednika republike Slovenije s častnim znakom svobode Republike Slovenije za zasluge na področju planinske kulture in s tem naravovarstvene zavesti ter za življenjsko delo na področju planinske fotografije. Umrl je 5. januarja 2002 na Rodinah.

Vir: Portal KAMRA, digitalizirana kulturna dediščina slovenskih pokrajin

Prof. dr. Jože Mencinger se je rodil leta 1941 na Jesenicah. Leta 1964 je diplomiral na Pravni fakulteti v Ljubljani, čez 10 let pa je prejel doktorski naziv na Pensilvanski univerzi v Philadelphiii (ZDA).

Od leta 1988 je redni profesor za gospodarski sistem in politiko na Pravni fakulteti, od leta 1993 do 2001 pa je bil njen direktor. Predaval je na univerzah v Mariboru, Zagrebu in Pittsburgu ter bil gostujoči znanstvenik na Mednarodnem centru za ekonomska raziskovanja v Torinu in Inštitutu za družbene vede na Dunaju. Uveljavil se je kot makroekonomist, zlasti na področju gospodarskih sistemov, ekonometričnih analiz slovenskega in jugoslovanskega gospodarstva ter pri spremljanju tekoče ekonomske politike.

V letih 1990 in 1991 je bil podpredsednik slovenske vlade, odgovoren za gospodarstvo. Leta 2002 je bil izvoljen v državni svet za petletni mandat in nato še za enega. Leta 1995 je postal član evropske akademije znanosti in umetnosti v Salzburgu, v obdobju 1998–2005 pa je bil rektor ljubljanske univerze.

Z dolgoletnim delom na gospodarskem, šolskem in znanstvenem področju je kot izjemen makroekonomist in publicist pomembno prispeval k politični in ekonomski osamosvojitvi Republike Slovenije, zato mu je Občina Jesenice leta 2000 podelila naziv častnega občana občine Jesenice, leta 2001 pa mu je bilo podeljeno tudi državno odlikovanje, tj. zlati častni znak svobode Republike Slovenije.

Vir: gorenjci.si

Simon Sodja se je rodil leta 1899 na Blejski Dobravi. Leta 1906 je bil na železniški postaji, ko se je ob odprtju proge Jesenice–Gorica z vlakom peljal mimo Blejske Dobrave prestolonaslednik Franc Ferdinand. Vpoklicali so ga v vojsko, kjer se je najprej boril na italijanski fronti, nato pa je 9 mesecev prebil v slovenski vojski generala Maistra. Po končani prvi svetovni vojni se je 9 mesecev boril še v jugoslovanski vojski.

Leta 1917 je začel delati v železarni pri martinovkah, nato v tovarni elektrod na Blejski Dobravi, pred upokojitvijo pa pri parnih kotlih na Slovenskem Javorniku. Upokojil se je leta 1962. Z ženo Marijo sta se poročila leta 1927 in eno leto kasneje dobila edinega sina Saša.

Občina Jesenice mu je na predlog ZLSD leta 1998 podelila naziv častnega občana občine Jesenice kot še edinemu Maistrovemu borcu v občini Jesenice, istega leta pa je prejel tudi plaketo Slovenske vojske. Decembra 1999 mu je predsednik republike Milan Kučan ob dnevu samostojnosti podelil Zlati častni znak svobode Republike Slovenije.

Simon Sodja je leta 2001 v svojem 103. letu umrl na Blejski Dobravi.

Vir: gorenjci.si

Uporabne povezave