Jeseniške novice

Bratko Škrlj se je pred vojno, po štirih letih osnovne šole na Jesenicah, vpisal na ljubljansko realko na Vegovi, ki je slovela kot najbolj zahtevna naravoslovna gimnazija v Ljubljani. Ko je izbruhnila vojna, je bil v drugem razredu gimnazije. Pouk je bil aprila 1941 prekinjen, vsi so dobili ustrezna spričevala in odšli domov na Jesenice. Vpisal se je na meščansko šolo, kjer je bila učni jezik nemščina. Po končanju le-te je končal tudi vajeniško šolo za ključavničarja. Tega poklica pa ni nikoli opravljal. Po partizanščini je čil in zdrav dočakal svobodo. Po letu 1945 se je vpisal na jeseniško gimnazijo in jo tudi uspešno končal. Nadaljeval je s študijem slovenskega in ruskega jezika.

Bogato pedagoško kariero je začel na Osnovni šoli Koroška Bela, Osnovni šoli Prežihovega Voranca na Jesenicah, Gimnaziji Jesenice in Srednji gostinski šoli na Bledu. Na Gimnaziji Jesenice je poučeval tako slovenski in ruski jezik. Leta 1969 je bil imenovan za ravnatelja Gimnazije Jesenice in leta 1983 za ravnatelja Gostinske šole na Bledu. Bil je ustanovitelj dveh pedagoških oddelkov na Gimnaziji Jesenice in ustanovitelj Srednje ekonomske šole na Jesenicah.

Bil je aktiven tudi na kulturnem in družbeno-političnem področju. Potrebno je omeniti njegovo vlogo v Kulturni skupnosti Jesenice, ko je bila v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja obnovljena Liznjekova domačija v sedanji občini Kranjska Gora. Na družbeno-političnem področju je bil dolgo vrsto let predsednik Združenja borcev in udeležencev NOB, ki združuje borce občin Zgornje Gorenjske.

Priznanja in nagrade: plaketa občine Jesenice za področje šolstva (1997), častni občan občine Jesenice (2004), zlati znak Gimnazije, Zlata plaketa ZZB NOB Slovenije za življenjsko delo (2009).

Vir: gorenjci.si
Po končanju študija na Fakulteti za naravoslovje in tehnologijo kot diplomirani inženir tehniške fizike se je zaposlil se je na ŽIC-u (Železarski izobraževalni center) na Jesenicah kot profesor matematike in fizike na takratni tehniški srednji šoli. Leta 1969 se je zaposlil v Železarni Jesenice na Raziskovalnem oddelku. Sam je izdelal je elektronsko merilno napravo za rezanje blumov, ki je svojemu namenu služila enaindvajset let. Izdelek je bil prijavljen kot inovacija, v Beograd je bila poslana tudi patentna prijava. Naslednja naloga je bila študij delovanja elektronske naprave za odkrivanje napak v paličastem jeklu (Defectomat) firme Foerster. Izdelal je računalniški program, s katerim je bilo možno preveriti vse dotedanje raziskave dr. Foersterja. Program je omogočal tudi odgovor na vprašanje, česa ni mogoče odkriti z njegovo metodo. Leta 1976 se je udeležil svetovne konference NDT v Cannesu v Franciji, kjer so bile napake in pomanjkljivosti metode tudi predstavljene. Predstavitev se je končala s prikazom kratkega filma o vrtinčnih tokovih, ki je bil izdelan na raziskovalnem oddelku Železarne Jesenice in je bil prikazan na velikem platnu v veliki dvorani Cannskega filmskega festivala. Raziskovalno delo na področju matematičnega modeliranja metalurških procesov je bilo osnova za pridobitev znanstvenega naziva magistra fizike leta 1973, s področja defektoskopije pa je leta 1977 tudi doktoriral. Z raziskovalnim delom je nadaljeval, aktivno se je udeleževal tako evropskih kot svetovnih konferenc s področja preiskav brez porušitve (NDT), njegovi prispevki so vključeni v zbornike konferenc. Bil je tudi predsednik slovenskega društva NDT. Izvoljen je bil tudi za jugoslovanskega predstavnika in sodelavca v Mednarodnem inštitutu za varilstvo (IIW) v Parizu v komisiji Ve, ki se ukvarja s kontrolo zvarov brez porušitve. Na svetovni konferenci v Moskvi je leta 1982 prvič prikazal izračunano porazdelitev magnetnega polja v treh dimenzijah. Trditve so bile eksperimentalno preverjene in dokazane v Fraunhofferjevem inštitutu v Saarbruecknu. Računalniško je prikazal strjevanje jekla v kokilah in predlagal novo obliko kokil, ki omogoča zmanjšanje lunkerja in poveča izplen. Inovacija je bila tudi praktično preizkušena preverjena na Raziskovalnem oddelku železarne. Ker za inovacijo ni bilo zanimanja v jeseniški železarni, je odšel na novo delovno mesto v Iskro Kibernetiko v Kranj leta 1986. Leta 1996 je postal član Inženirske akademije Slovenije. Še vedno pozorno spremlja razvoj metod brez porušitve z elektromagnetnimi metodami in kot recenzent ocenjuje članke za nekatere mednarodne revije.

Sodeloval je tudi pri nastajanju Demosa in bil leta 1990 na prvih demokratičnih volitvah v Sloveniji izvoljen za predsednika Skupščine občine Jesenice. To funkcijo je opravljal od leta 1990 do leta 1998. V času njegovega županovanja je potekalo kar nekaj projektov: projekt Julijana (pitna voda), izgradnja odlagališča odpadkov Mala Mežakla, organizacija olimpijskih iger treh dežel itd. Po koncu županovanja je bil dva mandata deloval kot občinski svetnik.

Nagrade in priznanja: nagrada Sklada Borisa Kidriča za iznajdbe in izpopolnitve v letu 1973 za iznajdbo Merilna naprava za rezanje blumov; nagrada Sklada Borisa Kidriča s področja matematično fizikalnih ved v letu 1984 za delo na področju neporušnih preiskav z elektromagnetnim poljem, častni občan Jesenic (2003).

Vir: gorenjci.si

Rodil se je na Jesenicah v več kot tristo let stari hiši, ki je zadnja leta spet postala njegov dom. Rojen materi Minki Ravnikar in očetu Lovru Balohu je bil kot trimesečni dojenček prinešen k svoji stari mami v Dravlje. Stara mama Minka Ravnikar je za Miha skrbela vse do njegovih gimnazijskih let. Na Jesenice se je vračal samo v času počitnic. Šolanje na gimnaziji v Kranju je prekinila druga svetovna vojna. Miha se je vrnil v Dravlje in šolanje nadaljeval v Ljubljani. Kot štirinajstletnega fanta ga je motilo klerikalno draveljsko okolje, zato je pod vplivom narodnega heroja Franca Pokovca – Pokija in Staneta Kolmana postal aktivist OF in sodelavec NOB. Njegovo delovanje v akcijah OF ga je tako kompromitiralo pri italijanski okupacijski oblasti, da se je leta 1943 vrnil na Jesenice in se vpisal v vajeniško šolo. Tudi tu je navezal stike s somišljeniki in jeseni 1943 postal član SKOJ-a.

Povsem na novo je zaživel, ko je po koncu druge svetovne vojne odšel v Ljubljano. Vpisal se je v partizansko gimnazijo za Bežigradom, v kateri so se šolali borci in aktivisti NOB. V sezoni 1946/47 je že sodeloval v draveljskem prosvetnem društvu v vlogi Nečaka v igri Gospa ministrica avtorja Branislava Nušiča. Šolanje je nadaljeval na jeseniški gimnaziji. Bolj kot z učenjem pa se je ukvarjal s športom (smučanje, plavanje, tenis, nogomet) in gledališčem. V letih 1947/48 se je pojavil na odrskih deskah jeseniškega Sindikalnega gledališča. Strogi oče Lovro ni bil najbolj navdušen nad sinovo kariero igralca oziroma »glumača«, ker je bil to po njegovem mnenju manj primeren poklic. Toda Miha se je odpravil v Ljubljano in uspešno opravil sprejemni izpit na Akademiji za glasbo, režijo film in televizijo. Bil pa je navihan študent, zato je štipendijo prejemal samo prvo študijsko leto. Namesto da bi statiral v ljubljanski Drami, je sodeloval v jeseniškem amaterskem gledališču, za kar je dobil opomin Akademije. Leta 1952 so igralci tretje generacije diplomsko predstavo Margareta uprizorili tudi na četrtem mednarodnem tednu študentskih odrov v Erlangenu in z njo izjemno navdušili publiko in medije.

Po diplomi iz dramske igre je moral »odslužiti« štipendijo z enoletnim igranjem v Slovenskem narodnem gledališču Maribor. Leta 1953 je pričel igrati v slovenskem gledališču v Trstu, kjer je bil več sezon najbolj zaposlen igralec. Petnajstega septembra 1955 se je v Ljubljani poročil z igralko Štefanijo Drolc. Po letu 1958 je sodeloval na Odru 57. Sledilo je igranje v Eksperimentalnem gledališču Glej v Ljubljani. Od leta 1961 naprej je veliko ustvarjal kot svobodni umetnik. Gledališki uspeh je dosegel predvsem v modernih komornih dramah. Pomembni vlogi sta bili Marko Barič v igri Brež tretjega režiserja M. Begovića in Gowan Stevens v igri Requiem za vlačugo režiserja W. Faulknerja.

Filmsko kariero pa je začel v letu 1956 z uprizoritvijo predstave Milana Begoviča Brez tretjega v režiji Jožeta Babiča. Prvo filmsko vlogo je imel v Svet na Kajžarju še v času študija. Po letu 1966 se je uveljavil tudi pri tujih producentih in filmarjih, npr. na avstrijski TV v komediji Leni, v nemških filmih o Winnetouju in francosko-zahodnonemško-avstrijski nadaljevanki Omer paša. Leta 1970 so posneli televizijski projekt Vodnik po Ljubljani z Balohom v glavni vlogi, ki pa še do danes ni bil prikazan filmski javnosti. Igral je v več kot 40 slovenskih, jugoslovanskih, francoskih, avstrijskih, nemških idr. filmih. Igral je tudi v domačih TV igrah in nadaljevankah. Postal je tudi sodelavec mariborskega in tržaškega radia ter ljubljanskega Vala 202. Po igranju v filmih je ponovno zaigral še na odrih ljubljanske Drame in celjskega gledališča.

Za vlogo kurirja v filmu Veselica je leta 1961 na jugoslovanskem filmskem festivalu v Pulju prejel prvo nagrado Zlata arena. Dobil je tudi častno priznanje slovenskih filmskih delavcev, red dela z zlatim vencem, zlato vrtnico itd. Podelili so mu tudi naziv častnega občana občine Jesenice.

Vir: gorenjci.si

Rodil se je v Lescah. Kmalu so se z družino preselili na Javornik, kjer je oče dobil službo v železarni. Osnovno šolo je obiskoval na Koroški Beli. Oče je leta 1942 padel kot partizan, družino pa so izselili v nemška taborišča. Po vojni je nadaljeval šolanje in po nižji gimnaziji na Jesenicah zaključil Šolo za umetno obrt v Ljubljani. Na Akademiji upodabljajočih umetnosti v Ljubljani je diplomiral leta 1956. Potem je obiskoval še specialko pri profesorju Božidarju Jakcu. Leta 1960 se je zaposlil kot likovni pedagog na Osnovni šoli Tone Čufar na Jesenicah. Po dveh letih je pridobil status svobodnega umetnika. Do svoje prerane smrti je živel in ustvarjal na Javorniku.

Jaka Torkar ni bil le slikar, grafik in kipar, temveč tudi ilustrator, kaligraf, oblikovalec, kartograf, medaljer in kipar. Za veliki relief v sejni dvorani jeseniške občine je dobil Prešernovo nagrado gorenjskih občin. Leta 1988 je za svoje delo prejel državno oblikovanje red republike z bronastim vencem. Leta 2001 je na mednarodnem slikarskem ex-temporu v Galeriji Avsenik v Begunjah na Gorenjskem prejel prvo nagrado komisije kluba Avsenik, drugo nagrado strokovne komisije in prvo nagrado občinstva. V galeriji v Kosovi graščini na Jesenicah je njegov doprsni kip. Po smrti je 11. februarja 2002 prejel naziv častni občan občine Jesenice kot posmrtno priznanje za svoje delo.

Ustvarjal je predvsem po naročilu, saj je imel od leta 1962 status svobodnega umetnika. V zgodnjih šestdesetih letih je ilustriral roman Trojanski konj Mihe Klinarja, Povest o železu inženirja Avgusta Karbe ter dokumentarno slikanico Od fužin do železarne Aleksandra Rjazanceva. Kasneje je ilustriral še pesniško zbirko Rdeča kantata Miha Klinarja. Udeleževal se je slikarskih kolonij, kjer je slikal predvsem krajine. V sedemdesetih letih je predvsem kiparil. Leta 1975 je ustvaril kip talca v Mostah. Prvo samostojno razstavo je imel leta 1978 na Vrhniki, na kateri je razstavil mitološki cikel. V začetku osemdesetih let se je vrnil k slikanju panoram po naročilu. Posvetil se je tudi delovanju v likovnem klubu DOLIK na Jesenicah, kjer je organiziral več predavanj in tečajev. V tem obdobju je izdelal tudi celo vrsto doprsnih kipov, med katerimi je bil najbolj ponosen na kipa Simona Gregorčiča v Vrsnem in Matije Čopa pred osnovno šolo v Žirovnici. Naslikal je tudi več portretov, med katerimi najdemo portret prijatelja pisatelja Zdravka Slamnika – Pavleta Zidarja. Zadnjo veliko razstavo je ob slikarjevi sedemdesetletnici pripravil Gornjesavski muzej Jesenice v galeriji v Kosovi graščini na Jesenicah leta 2002.

Občina Jesenice mu je naziv častnega občana občine Jesenice podelila posthumno leta 2002.

Vir: gorenjci.si

Rodil se je 26. oktobra 1911 v planinski družini Čop na Jesenicah. Njegov stric je bil znani alpinist, gorski vodnik in reševalec Joža Čop. Ker so imeli doma kavarno je končal gostinsko šolo. Zaradi poškodbe kolena se je kasneje  zaposlil v železarni na Jesenicah in tam delal do upokojitve. Po upokojitvi je s sestro Polono živel na Rodinah. Njegovo zapuščino hrani Gornjesavski muzej Jesenice.

Ljubezen do gora mu je vcepil njegov stric, znani alpinist Joža Čop. Kot alpinist se je včlanil v slovenski gorniški klub Skala.
Po poškodbi se je pričel intenzivneje ukvarjati s planinsko fotografijo v fotoamaterskem odseku jeseniške podružnice Turistovskega kluba Skala. Poleg črno-belih planinskih fotografij je od leta 1950 ustvarjal tudi barvne diapozitive. Njegovo oko pa je bilo še posebej izurjeno za črno-belo fotografijo, postal je mojster za opazovanje svetlobe in njenih senc. Mojster za sceno, ki mu jo je postavila narava.

Veliko je razstavljal in predaval. Na predavanjih je skozi pravljico o Zlatorogu predstavil lepote planinskega sveta več kot 70.000 šolskim otrokom. Svoje delo je objavil tudi v monografijah. Njegovi izvrstni dokumentarni posnetki so objavljeni tudi v knjigi Slovenski kozolec (1993).

Za svoje aktivnosti je prejel več priznanj, leta 1996 tudi odlikovanje predsednika republike Slovenije s častnim znakom svobode Republike Slovenije za zasluge na področju planinske kulture in s tem naravovarstvene zavesti ter za življenjsko delo na področju planinske fotografije. Umrl je 5. januarja 2002 na Rodinah.

Vir: Portal KAMRA, digitalizirana kulturna dediščina slovenskih pokrajin

Prof. dr. Jože Mencinger se je rodil leta 1941 na Jesenicah. Leta 1964 je diplomiral na Pravni fakulteti v Ljubljani, čez 10 let pa je prejel doktorski naziv na Pensilvanski univerzi v Philadelphiii (ZDA).

Od leta 1988 je redni profesor za gospodarski sistem in politiko na Pravni fakulteti, od leta 1993 do 2001 pa je bil njen direktor. Predaval je na univerzah v Mariboru, Zagrebu in Pittsburgu ter bil gostujoči znanstvenik na Mednarodnem centru za ekonomska raziskovanja v Torinu in Inštitutu za družbene vede na Dunaju. Uveljavil se je kot makroekonomist, zlasti na področju gospodarskih sistemov, ekonometričnih analiz slovenskega in jugoslovanskega gospodarstva ter pri spremljanju tekoče ekonomske politike.

V letih 1990 in 1991 je bil podpredsednik slovenske vlade, odgovoren za gospodarstvo. Leta 2002 je bil izvoljen v državni svet za petletni mandat in nato še za enega. Leta 1995 je postal član evropske akademije znanosti in umetnosti v Salzburgu, v obdobju 1998–2005 pa je bil rektor ljubljanske univerze.

Z dolgoletnim delom na gospodarskem, šolskem in znanstvenem področju je kot izjemen makroekonomist in publicist pomembno prispeval k politični in ekonomski osamosvojitvi Republike Slovenije, zato mu je Občina Jesenice leta 2000 podelila naziv častnega občana občine Jesenice, leta 2001 pa mu je bilo podeljeno tudi državno odlikovanje, tj. zlati častni znak svobode Republike Slovenije.

Vir: gorenjci.si

Simon Sodja se je rodil leta 1899 na Blejski Dobravi. Leta 1906 je bil na železniški postaji, ko se je ob odprtju proge Jesenice–Gorica z vlakom peljal mimo Blejske Dobrave prestolonaslednik Franc Ferdinand. Vpoklicali so ga v vojsko, kjer se je najprej boril na italijanski fronti, nato pa je 9 mesecev prebil v slovenski vojski generala Maistra. Po končani prvi svetovni vojni se je 9 mesecev boril še v jugoslovanski vojski.

Leta 1917 je začel delati v železarni pri martinovkah, nato v tovarni elektrod na Blejski Dobravi, pred upokojitvijo pa pri parnih kotlih na Slovenskem Javorniku. Upokojil se je leta 1962. Z ženo Marijo sta se poročila leta 1927 in eno leto kasneje dobila edinega sina Saša.

Občina Jesenice mu je na predlog ZLSD leta 1998 podelila naziv častnega občana občine Jesenice kot še edinemu Maistrovemu borcu v občini Jesenice, istega leta pa je prejel tudi plaketo Slovenske vojske. Decembra 1999 mu je predsednik republike Milan Kučan ob dnevu samostojnosti podelil Zlati častni znak svobode Republike Slovenije.

Simon Sodja je leta 2001 v svojem 103. letu umrl na Blejski Dobravi.

Vir: gorenjci.si

Uporabne povezave