Najave

Damjan Mladenović

 

 

Namen družabnega srečanja na vožnji z barko je bil v prvi vrsti aktivno preživljanje prostega časa na morju in ob njem, ki je povezano z zabavo, preizkušanje morskih dobrot, navezovanjem novih poznanstev in spoznavanjem lepot, zanimivosti ter običajev različnih krajev naše države - z namenom razbremenitve družine, pridobivanje novih izkušenj v različnih okoljih in situacijah, druženje, krepitev povezovanja med starostnimi generacijami in sprejemanje drugačnosti, s tem pa želimo invalidnim osebam pomagati pri vključevanju v normalno življenjsko okolje, naučiti jih samostojnega in neodvisnega življenja ter osamosvajanja od staršev, po drugi strani pa pridobivanje novih izkušenj v različnih okoljih in situacijah.

Pripravila:
Vanda Hrovatin

Več o poročilu med priloženimi dokumenti.

SVET KRAJEVNE SKUPNOSTI
P  L  A  V  Ž
Tavčarjeva 3/b, 4270 JESENICE

Na podlagi 4. člena Pravilnika o načinu delovanja krajevne skupnosti, z dne 8. 12. 2014, Svet krajevne skupnosti objavlja

R  A  Z  P  I  S

za podelitev priznanj KS PLAVŽ

I. Priznanja se podeljujejo krajanom KS Plavž:

  • Za uspešno delo, ki je pomembno prispevalo k razvoju, ugledu in sožitju v krajevni skupnosti,
  • za vsestransko pomoč pri izvedbah planiranih aktivnosti v krajevni skupnosti.

II. Predloge za priznanje na območju krajevne skupnosti lahko pošljejo:

  • Fizične osebe
  • Organizacije
  • Javni zavodi
  •  Društva

Pisni predlog mora vsebovati utemeljitev ter točne podatke predlaganega kandidata.

III.

Razpis traja od 25. 5. 2015 do 8. 6. 2015

Priznanja bodo podeljena na prireditvi v počastitev praznika KS Plavž, dne 26. 6. 2015.

IV. Kraj in izvedba odpiranja prijav na razpis:

Predloge za priznanja pošljejo predlagatelji v zaprti ovojnici na naslov: Krajevna skupnost Plavž, Komisija za podelitev priznanj, Tavčarjeva 3/b, 4270  Jesenice, do vključno 8. junija 2015. Zapečatene ovojnice morajo biti označene “Ne odpiraj - priznanje KS za leto 2015”

Odpiranje prispelih vlog bo 10. junija 2015, ob 16. uri na sedežu krajevne skupnosti.

Nepravočasne, nepravilno označene in nepopolne vloge bo komisija zavrgla.

     Predsednica KS Plavž:
Ivanka Zupančič, l. r.

 

Namen enodnevne ekskurzije na Koroško je bil v prvi vrsti aktivno preživljanje prostega časa, ki je povezano z zabavo, navezovanjem novih poznanstev in spoznavanjem lepot, zanimivosti ter običajev različnih krajev naše države - z namenom razbremenitve družine, pridobivanje novih izkušenj v različnih okoljih in situacijah, druženje, krepitev povezovanja med starostnimi generacijami in sprejemanje drugačnosti, s tem pa želimo invalidnim osebam pomagati pri vključevanju v normalno življenjsko okolje, naučiti jih samostojnega in neodvisnega življenja ter osamosvajanja od staršev, po drugi strani pa pridobivanje novih izkušenj v različnih okoljih in situacijah.

Na podlagi Zakon o uresničevanju javnega interesa za kulturo (Ur. list RS, št. 96/2002 s sprem.), Pravilnika o izvedbi javnega poziva in javnega razpisa za izbiro kulturnih programov in kulturnih projektov (Ur. l. RS, št. 43/2010), Lokalnega program za kulturo občine Jesenice 2013 – 2016 (sprejet na 20. redni seji Občinskega sveta občine Jesenice dne 20. 9. 2012), Odloka o proračunu Občine Jesenice za leto 2015 (Ur. list RS, št. 9/2015  ) ter Letnega program kulture v občini Jesenice za leto 2015 (sprejet na 4. redni seji Občinskega sveta občine Jesenice dne 5. 2. 2015), objavljam naslednji

JAVNI POZIV ZA IZVEDBO JAVNEGA KULTURNEGA PROGRAMA PIHALNEGA ORKESTRA, KI GA BO V LETU 2015 SOFINANCIRALA OBČINA JESENICE

I.    Naročnik javnega poziva:

Naročnik javnega poziva je Občina Jesenice, Cesta železarjev 6, 4270 Jesenice.

II.   Predmet in namen javnega poziva:

Predmet poziva je sofinanciranje javnega kulturnega programa pihalnega orkestra v letu 2015, ki ga izvaja kulturni izvajalec, katerega ustanovitelj ni država ali lokalna skupnost, je pa njegovo delovanje v javnem interesu Občine Jesenice, opredeljenim v Lokalnem programu za kulturo občine Jesenice 2013 – 2016.

Programski poziv je namenjen sofinanciranju javnega kulturnega programa, ki bo izveden strokovno, uspešno ter bo javno dostopen in bo zasledoval cilje kulturne politike lokalne skupnosti oz. uresničevanju naslednjih ukrepov iz Občinskega razvojnega programa občine Jesenice 2011 – 2025 (sprejet na 11. seji Občinskega sveta občine Jesenice dne 27. 10. 2011):

  • kakovostni in konkurenčni kulturni ponudbi;
  • dvigu zanimanja za kulturo.

Družba se v vedno večji meri srečuje s problematiko različnih vrst zasvojenosti. Uživanje drog in drugih prepovedanih substanc vodi k odtujenosti mladih, kriminalu in z zdravstvenim posledicam. Problem je tako globok in neobvladljiv, da ga zdravstveni sistem sam ne more zajeziti, ampak je potrebno sodelovanje strokovnjakov, družine, šole policije, skupin za samopomoč, organiziranih staršev, skratka vseh družbenih struktur.

Občina Jesenice je v svoji bogati zgodovini doživljala vzpone in padce, celoten razvoj Gornjesavske doline pa je bil vedno tako ali drugače povezan z železarstvom. Danes je vodilno podjetje ACRONI kljub prvim znakom recesije v svetu, uspelo zadržati visoko konkurenčnost na evropskih trgih. Na območju nekdanjega FIPROM-a pa na petdeset tisoč kvadratnih metrih teče projekt revitalizacije opuščenih železarskih obratov. Ko bo projekt končan, bodo Jesenice dobile novo mestno središče na Stari Savi. Leto 2008 pa je bilo tudi leto priprav za postavitev spomenika železarjem in železarstvu na krožišču pri Občini Jesenice. Spominjal bo na vse generacije železarjev, ki so skozi stoletja svoja življenja posvetili enemu najtežjih poklicev, poklicu železarja. To so bili plavžarji, jeklarji, valjavci, livarji, strugarji, žičarji, žebljarji, ključavničarji in še mnogi drugi, ki so delali v železarskih obratih, od katerih večine danes ni več. Poltretji meter visok kip iz nerjavečega jekla je zasnoval in izdelal akademski slikar in oblikovalec Roman Savinšek.

župan Tomaž Tom Mencinger

Pomnik železarjem in železarstvu na Jesenicah

Sedanja srednja in starejša generacija Jeseničanov se še kar začudeni oziramo na spreminjajočo se podobo Jesenic - našega rodnega mesta. Dolga desetletja so nad Jesenicami bedeli dimniki, ki so ob tovarniškem hrupu zasipali mesto s sajami, črnimi in rdečimi. Zdaj so dimniki izginili, edini še, ki je ostal, pa se je spremenil v reklamni pano, ki vabi domačine k najrazličnejšim nakupom potrošniških dobrin. Človek dobi vtis, da gre za mesto, ki se ukvarja zgolj in edino s trgovino, kajti o »mestu rdečega prahu« skorajda ni več nobenih sledi. Po zlomu železarne, ki je celo stoletje zagotavljala kruh neštetim generacijam od blizu in daleč, so se Jesenice znašle pred dejstvom, kako naprej. Čeprav so dimniki izginili, kot bi se vdrli v zemljo, smo morali najti način za preživetje. Ob sposobnih posameznikih in institucijah in njihovih dejavnostih postaja mesto vse bolj prijazno do svojih prebivalcev, hitro spreminja svojo podobo, napreduje, postaja vse lepše.
Čeprav bo treba še marsikaj postoriti, pa je napredek vse bolj viden. Vsi tisti, ki smo doživljali »železno dobo« našega mesta, pa mislimo, da bi bilo prav, če se naši »rejnici« Železarni Jesenice zaradi te vloge, ki jo je odigrala v preteklosti, oddolžimo s spomenikom, ki bo naše zanamce opozarjal in spominjal. Idejo gospoda Dušana Thalerja smo častni občani Jesenic pograbili z obema rokama in se zavzeli, da bi ta ideja »meso« postala. Kljub nekaterim nepotrebnim zastojem bo mesto poravnalo svoj dolg do železarne, ki nas je vsaj sto let redila, hranila in nam omogočala preživetje. Osebno mislim, da bo ta kip na krožišču pred sedanjo občino, zagotovo postal zaščitni znak Jesenic in nas še v prihodnje spominjal na to, zakaj smo obstali na ozemlju, ki vsaj na prvi pogled ne navdušuje in ni najbolj privlačno. Vendar se mu nismo odrekli, saj smo ob delu v železarni razvili številne kulturne in športne dejavnosti, ki so poleg težaškega dela osmišljale in bogatile življenje prejšnjih in današnjih generacij.

Bratko Škrlj

Od ideje do postavitve spomenika

Že pred leti sem kot svetnik v Krajevni skupnosti Sava predlagal, da se mi zdi potrebno, glede na hitrost spreminjanja podobe nekdanje železarne, ki je izginjala pred našimi očmi, ohraniti čim bolj spoštljiv odnos do zgodovine železarstva in železarjev našega kraja.
Ideja postaviti spomenik železarstvu na Jesenicah takrat na občinskem svetu ni dobila podpore. Z isto idejo sem se obrnil tudi na takratne častne občane mesta Jesenic. Vsi so idejo podprli in jo poslali v presojo občinskim svetnikom. Svetniki so se z njo strinjali in so na svoji seji imenovali pripravljalni odbor. Občinski odbor je v pripravljalni odbor dodatno imenoval akademskega slikarja Romana Savinška. Sam sem se obrnil na ing. Miroslava Noča, da bi mi preko Društva inženirjev in tehnikov pomagal pri realizaciji ideje. Zagotovil mi je pomoč, v kolikor bi jo potreboval. Po nekaj mesecih pa je le prišlo do sklica pripravljalnega odbora.
Na drugem sestanku pripravljalnega odbora so trije izbrani umetniki predstavili svoj pogled na obliko obeležja. Izmed teh je odbor izbral predlog akademskega slikarja Romana Savinška. Savinškov predlog je bil kip plavžarja, ki naj bi stal na rondoju v neposredni bližini občinske stavbe (lokacija je bila določena že pred tem). Na tem sestanku je v telefonskem pogovoru takratni predstavnik Acronija v pripravljalnem odboru dr. Vasilij Prešeren zagotovil potrebna finančna sredstva za realizacijo projekta. Vendar je kmalu generalnega direktorja dr. Vasilija Prešerna zamenjal ing. Slavko Kanalec. Na naše veliko veselje je tudi novi direktor moj predlog podprl. Za finančno podporo je postavil pogoj - natančne finančne predračune za izdelavo in postavitev obeležja.
Predračun smo pripravili Roman Savinšek, Igor Mežek (lastnik firme Pilaster, kjer naj bi kip izdelali) ter Dušan Thaler. Gospod Slavko Kanalec je na podlagi predračuna obljubil potrebna finančna sredstva za izdelavo in postavitev. O tem je takoj obvestil župana Tomaža Toma Mencingerja. S tem je bilo tudi omogočeno, da je gospod Savinšek lahko pričel z delom. Prostor je odstopil lastnik podjetja Pilaster Igor Mežek, ki se je tudi obvezal, da bo izdelal podstavek in poskrbel za montažo. To obvezo je tudi izpolnil.

Dušan Thaler

Izdelava spomenika

Od začetka železarstva v Gornjesavski dolini do sodobnega Acronija je dolgo zgodovinsko obdobje. Pa ni moj namen razglabljati o tehnični plati razvoja železarske industrije. Moja misel pri oblikovanju skulpture je bila le pri ljudeh več generacij, ki so v tem razvoju sodelovali. Čudovito dejanje je nakopano rudo spremeniti v plemenito jeklo! Pri tem so sodelovali tisoči delavcev in delavk s svojim razumom in znanjem, s svojo fizično močjo, nenehno vztrajnostjo in voljo v dobrih in slabših časih. Tako me je pri razmišljanju o spo-meniku vedno bolj prevzemalo spoznanje, da je teh tisoč in tisoč skozi stoletja delujočih ljudi spletlo mogočno epopejo, ki zasluži našo zahvalo in pomnjenje. Za tako upodobitev sem pri iskanju najbolj primerne rešitve iz svoje skicirke izbral podobo železarja, ki najbolj pooseblja železarje vseh sodelujočih generacij.
Pri oblikovanju celotne podobe spomenika sem uporabil na krožišču že obstoječo vodo in osvetlitev tako, da osvetljena tekoča voda ponazarja pretakanje taline. Spomenik je tako tudi vodnjak z živo vodo, hkrati z njo se pretaka čas iz obdobja, ki mineva v obdobje, ki prihaja. Jekleni »stražar« minulega obdobja železarstva pa kot večni opomnik stoji na svojem spomeniku.
Povsem razumljivo je, da sem za izdelavo spomenika izbral nerjavno jeklo, saj je neuničljiv plod jeseniškega železarstva in v spomin vsem, ki so ga nekdaj izdelovali. Zahvala gre podjetju Acroni, kjer nerjavna jekla izdelujejo. Darovali so material in obljubili denar. Omogočili so, da smo spomenik naredili.
Ne vem, kje drugje bi lahko tako nemoteno delal, kot v delavnicah podjetja Pilaster. Dali so mi primeren prostor, in ko je že zmanjkovalo časa, so mi dodelili še odlične pomočnike, ki so pripomogli k uspešnemu in pravočasnemu dokončanju spomenika.

Savinšek, akademski slikar in oblikovalec

Izdelava skulpture v podjetju Pilaster

Idejo za izdelavo in postavitev skulpture plavžarja sta mi predstavila Dušan Thaler in Bratko Škrlj. Ker je pred leti je naše podjetje že izdelalo fontano v rondoju na Jesenicah, je bila postavitev skulpture samo nadaljevanje izvedbe fontane.
V lastnem biroju smo izdelali potrebno tehnično dokumentacijo, v delavnicah pa podstavke iz nerjavne pločevine. Skupina naših delavcev je pomagala pri krojenju, rezanju, krivljenju in sestavljanju pločevinastih delov skulpture. Pod vodstvom kiparja Romana. Savinška so bili kroji posameznega dela skulpture skrbno zvarjeni. Po tej fazi pa je bilo potrebno skulpturo zbrusiti in spolirati.
Skupno smo izbrali firmo, ki je izvedla peskanje skulpture in izvajalca, ki je speskal podstavek. Posebno skrbno smo načrtovali in izvedli montažo.
Ponosni smo, da smo prispevali svoj delež k izvedbi obeležja, ki simbolizira zgodovino železarstva in razvoja občine Jesenice.

Igor Mežek

Simon Sodja se je rodil leta 1899 na Blejski Dobravi. Leta 1906 je bil na železniški postaji, ko se je ob odprtju proge Jesenice–Gorica z vlakom peljal mimo Blejske Dobrave prestolonaslednik Franc Ferdinand. Vpoklicali so ga v vojsko, kjer se je najprej boril na italijanski fronti, nato pa je 9 mesecev prebil v slovenski vojski generala Maistra. Po končani prvi svetovni vojni se je 9 mesecev boril še v jugoslovanski vojski.

Leta 1917 je začel delati v železarni pri martinovkah, nato v tovarni elektrod na Blejski Dobravi, pred upokojitvijo pa pri parnih kotlih na Slovenskem Javorniku. Upokojil se je leta 1962. Z ženo Marijo sta se poročila leta 1927 in eno leto kasneje dobila edinega sina Saša.

Občina Jesenice mu je na predlog ZLSD leta 1998 podelila naziv častnega občana občine Jesenice kot še edinemu Maistrovemu borcu v občini Jesenice, istega leta pa je prejel tudi plaketo Slovenske vojske. Decembra 1999 mu je predsednik republike Milan Kučan ob dnevu samostojnosti podelil Zlati častni znak svobode Republike Slovenije.

Simon Sodja je leta 2001 v svojem 103. letu umrl na Blejski Dobravi.

Vir: gorenjci.si

Prof. dr. Jože Mencinger se je rodil leta 1941 na Jesenicah. Leta 1964 je diplomiral na Pravni fakulteti v Ljubljani, čez 10 let pa je prejel doktorski naziv na Pensilvanski univerzi v Philadelphiii (ZDA).

Od leta 1988 je redni profesor za gospodarski sistem in politiko na Pravni fakulteti, od leta 1993 do 2001 pa je bil njen direktor. Predaval je na univerzah v Mariboru, Zagrebu in Pittsburgu ter bil gostujoči znanstvenik na Mednarodnem centru za ekonomska raziskovanja v Torinu in Inštitutu za družbene vede na Dunaju. Uveljavil se je kot makroekonomist, zlasti na področju gospodarskih sistemov, ekonometričnih analiz slovenskega in jugoslovanskega gospodarstva ter pri spremljanju tekoče ekonomske politike.

V letih 1990 in 1991 je bil podpredsednik slovenske vlade, odgovoren za gospodarstvo. Leta 2002 je bil izvoljen v državni svet za petletni mandat in nato še za enega. Leta 1995 je postal član evropske akademije znanosti in umetnosti v Salzburgu, v obdobju 1998–2005 pa je bil rektor ljubljanske univerze.

Z dolgoletnim delom na gospodarskem, šolskem in znanstvenem področju je kot izjemen makroekonomist in publicist pomembno prispeval k politični in ekonomski osamosvojitvi Republike Slovenije, zato mu je Občina Jesenice leta 2000 podelila naziv častnega občana občine Jesenice, leta 2001 pa mu je bilo podeljeno tudi državno odlikovanje, tj. zlati častni znak svobode Republike Slovenije.

Vir: gorenjci.si

Rodil se je 26. oktobra 1911 v planinski družini Čop na Jesenicah. Njegov stric je bil znani alpinist, gorski vodnik in reševalec Joža Čop. Ker so imeli doma kavarno je končal gostinsko šolo. Zaradi poškodbe kolena se je kasneje  zaposlil v železarni na Jesenicah in tam delal do upokojitve. Po upokojitvi je s sestro Polono živel na Rodinah. Njegovo zapuščino hrani Gornjesavski muzej Jesenice.

Ljubezen do gora mu je vcepil njegov stric, znani alpinist Joža Čop. Kot alpinist se je včlanil v slovenski gorniški klub Skala.
Po poškodbi se je pričel intenzivneje ukvarjati s planinsko fotografijo v fotoamaterskem odseku jeseniške podružnice Turistovskega kluba Skala. Poleg črno-belih planinskih fotografij je od leta 1950 ustvarjal tudi barvne diapozitive. Njegovo oko pa je bilo še posebej izurjeno za črno-belo fotografijo, postal je mojster za opazovanje svetlobe in njenih senc. Mojster za sceno, ki mu jo je postavila narava.

Veliko je razstavljal in predaval. Na predavanjih je skozi pravljico o Zlatorogu predstavil lepote planinskega sveta več kot 70.000 šolskim otrokom. Svoje delo je objavil tudi v monografijah. Njegovi izvrstni dokumentarni posnetki so objavljeni tudi v knjigi Slovenski kozolec (1993).

Za svoje aktivnosti je prejel več priznanj, leta 1996 tudi odlikovanje predsednika republike Slovenije s častnim znakom svobode Republike Slovenije za zasluge na področju planinske kulture in s tem naravovarstvene zavesti ter za življenjsko delo na področju planinske fotografije. Umrl je 5. januarja 2002 na Rodinah.

Vir: Portal KAMRA, digitalizirana kulturna dediščina slovenskih pokrajin

Rodil se je v Lescah. Kmalu so se z družino preselili na Javornik, kjer je oče dobil službo v železarni. Osnovno šolo je obiskoval na Koroški Beli. Oče je leta 1942 padel kot partizan, družino pa so izselili v nemška taborišča. Po vojni je nadaljeval šolanje in po nižji gimnaziji na Jesenicah zaključil Šolo za umetno obrt v Ljubljani. Na Akademiji upodabljajočih umetnosti v Ljubljani je diplomiral leta 1956. Potem je obiskoval še specialko pri profesorju Božidarju Jakcu. Leta 1960 se je zaposlil kot likovni pedagog na Osnovni šoli Tone Čufar na Jesenicah. Po dveh letih je pridobil status svobodnega umetnika. Do svoje prerane smrti je živel in ustvarjal na Javorniku.

Jaka Torkar ni bil le slikar, grafik in kipar, temveč tudi ilustrator, kaligraf, oblikovalec, kartograf, medaljer in kipar. Za veliki relief v sejni dvorani jeseniške občine je dobil Prešernovo nagrado gorenjskih občin. Leta 1988 je za svoje delo prejel državno oblikovanje red republike z bronastim vencem. Leta 2001 je na mednarodnem slikarskem ex-temporu v Galeriji Avsenik v Begunjah na Gorenjskem prejel prvo nagrado komisije kluba Avsenik, drugo nagrado strokovne komisije in prvo nagrado občinstva. V galeriji v Kosovi graščini na Jesenicah je njegov doprsni kip. Po smrti je 11. februarja 2002 prejel naziv častni občan občine Jesenice kot posmrtno priznanje za svoje delo.

Ustvarjal je predvsem po naročilu, saj je imel od leta 1962 status svobodnega umetnika. V zgodnjih šestdesetih letih je ilustriral roman Trojanski konj Mihe Klinarja, Povest o železu inženirja Avgusta Karbe ter dokumentarno slikanico Od fužin do železarne Aleksandra Rjazanceva. Kasneje je ilustriral še pesniško zbirko Rdeča kantata Miha Klinarja. Udeleževal se je slikarskih kolonij, kjer je slikal predvsem krajine. V sedemdesetih letih je predvsem kiparil. Leta 1975 je ustvaril kip talca v Mostah. Prvo samostojno razstavo je imel leta 1978 na Vrhniki, na kateri je razstavil mitološki cikel. V začetku osemdesetih let se je vrnil k slikanju panoram po naročilu. Posvetil se je tudi delovanju v likovnem klubu DOLIK na Jesenicah, kjer je organiziral več predavanj in tečajev. V tem obdobju je izdelal tudi celo vrsto doprsnih kipov, med katerimi je bil najbolj ponosen na kipa Simona Gregorčiča v Vrsnem in Matije Čopa pred osnovno šolo v Žirovnici. Naslikal je tudi več portretov, med katerimi najdemo portret prijatelja pisatelja Zdravka Slamnika – Pavleta Zidarja. Zadnjo veliko razstavo je ob slikarjevi sedemdesetletnici pripravil Gornjesavski muzej Jesenice v galeriji v Kosovi graščini na Jesenicah leta 2002.

Občina Jesenice mu je naziv častnega občana občine Jesenice podelila posthumno leta 2002.

Vir: gorenjci.si

Uporabne povezave