Župan občine Jesenice

jun  2020 18

Parkirni izzivi

Blaž Račič, župan občine Jesenice Blaž Račič, župan občine Jesenice

Parkiranje je eno najzahtevnejših vsebinskih vprašanj, s katerim se soočam skupaj s sodelavci v občinski upravi. Hkrati je to eno tistih vprašanj, ki se nas vseh pogosto dotakne vsak dan. Tako kot avto na eni strani krepi posameznikov občutek osebne svobode, saj omogoča mobilnost, ki je v sodobnem času cenjena vrednota, pa po drugi strani prinaša tudi nekatere manj dobre posledice. Slaba volja voznikov, ki se zvečer vozijo po Plavžu in občasno zaman iščejo prosto parkirno mesto, je razumljiva. Kot rečeno pa ima vsaka zgodba dve plati.

Avto je pomemben del življenja sodobnega človeka, saj nam omogoča mobilnost. Avto omogoča, da v enem dnevu opravimo več obveznosti na različnih krajih, da se odpeljemo v službo, na izlet ali na obisk k sorodnikom, da obiščemo različne prireditve v večernem času, ko je možnosti uporabe javnega prevoza manj. Skratka, avto lahko razumemo tudi kot simbol osebne svobode. Za avto (in omenjeni občutek osebne svobode) smo pripravljeni odšteti razmeroma veliko denarja.

Na drugi strani je lastniški avto tudi breme. Vendar to ne pomeni le breme v finančnem smislu (avto je treba vzdrževati, registrirati, zavarovati, stane tudi uporaba), ampak lahko predstavlja breme tudi takrat, ko ga ne potrebujemo, torej ko smo na primer doma ali v službi. V tem obdobju avto zaseda del (javnega) prostora (na parkiriščih).

Vsi, zlasti pa tisti, ki živijo v najbolj gosto poseljenem predelu Jesenic, se praktično vsakodnevno srečujejo z obema zgoraj omenjenima vidikoma. Ko ljudje uporabljajo avto, da čim hitreje pridejo do željenega cilja, lahko občutijo svobodo, ko zvečer le stežka najdejo prosto parkirno mesto, se nekateri ne morejo izogniti jezi. Lastništvo avtomobila tako prinaša razpon občutij med dvema skrajnostma: od občutka koristnosti avtomobila in svobode do občutka bremena in jeze.

Takšne izkušnje imajo številni naši občani. Vprašanje za snovalce politik, torej tudi za mene in moje sodelavce v občinski upravi tako je, kako ljudem omogočiti, da uživajo prednosti, ki jih lastništvo avta prinaša in kako se izogniti omejitvam.

Vprašanje je težko, še težji je seveda odgovor, ki bi zadovoljil vse. Dejstvo je, da je urbani del občine, kjer živi največ prebivalcev, stisnjen na dnu ozke doline med dvema razmeroma strmima bregovoma. Dejstvo je tudi, da smo dediči slabega urbanističnega načrtovanja v preteklosti, ko so (zlasti na Plavžu) na relativno majhnem prostoru zrasli (pre)številni večstanovanjski objekti. Dejstvo je, da se je življenje od druge polovice prejšnjega stoletja, ko je bil pozidan večji del mesta, precej spremenilo, spremenila se je državna ureditev, spremenil se je način gospodarske produkcije, spremenile so se vrednote.

Večja osebna svoboda in gospodarski napredek sta prinesla marsikatero ugodnost, tudi večjo materialno preskrbljenost. Avto je postal stalnica v naših življenjih in le stežka si predstavljamo življenje brez njega. Prostor pa je ostal enak.

Kljub vsemu se moramo vsi zavedati omejitev. Kot rečeno, so te omejitve predvsem prostorske narave, saj je nemogoče na omejenem prostoru zagotoviti dovolj parkirnih mest. Če bi hoteli zagotoviti parkirna mesta za vse, bi morali prav vse površine spremeniti v parkirišča. Iz mesta bi nastala betonska džungla. Takšna rešitev seveda ni prava.

Zdaj je naloga občinske uprave, da v okviru obstoječih danosti za parkiranje in ob omejenih finančnih sredstvih zagotovi vsaj zadostno število parkirnih mest in bi se tako izognili vsaj slabi volji. Vsi pa si želimo veliko bolj učinkovitih dolgoročnih rešitev (parkirna hiša), za kar je treba zbrati precej denarja. In to je zelo pomemben izziv, ki je pred nami.

Prebrano 394 krat Nazadnje urejano na petek, 19 junij 2020 13:07