V teh dneh mineva natanko eno leto, kar se je v Sloveniji življenje zaradi pojava nevarnega in nalezljivega koronavirusa covid-19 precej spremenilo. Virus je vplival na življenje ljudi, skupnosti in različnih organizacij – tudi v občini Jesenice. Eno leto po pojavu virusa pri nas v Sloveniji in tik pred praznikom Občine Jesenice imamo priložnost, da se ozremo nazaj (in pogledamo tudi v prihodnost).

Po zelo zahtevnem letu, ki je za nami, se mi zdi bistveno spoznanje, ki se odraža v znanem reku, da prijatelja spoznaš v nesreči. Če razmere po pojavu koronavirusa razumemo kot nesrečo, smo skupaj v teh razmerah lahko spoznali, kako se na zaostrene razmere odzivajo posamezniki in kako družba. S spoznanjem smo lahko zadovoljni: naši ljudje imajo čut za sočloveka in so mu pripravljeni priskočiti na pomoč. To je, vsaj zame osebno, eden najpomembnejših naukov, ki se je oblikoval v zadnjem letu.

Živimo v obdobju, ko svet pleše po notah neoliberalizma in ko se trgajo medosebne in s tem družbene vezi, ko posameznik izgublja svojo vrednost, ko je maksimiranje dobička za vsako ceno pogosta mantra kapitala. V teh okvirih me je skrbelo, da bi kot skupnost v kriznih razmerah pozabili na najbolj ranljive posameznike v družbi, na najmlajše, starejše, bolne, invalide, brezposelne in druge podobne skupine. Skrb se je na srečo vsaj za zdaj izkazala za neutemeljeno.