Albin Felc je legenda jeseniškega, slovenskega in jugoslovanskega hokeja. Dokazal se je kot igralec, trener in športni delavec. Na Jesenicah, kjer je hokejsko odraščal, je v članski konkurenci igral med leti 1958 in 1965 ter 1967 in 1971 ter leta 1974. V vseh teh letih, štirinajstih, so bili Jeseničani državni prvaki. V jugoslovanskem prvenstvu je pustil izjemen pečat. S 426 zadetki in 302 podajama je bil najbolj učinkovit igralec državnih prvenstev nekdanje Jugoslavije. Pečat pa je pustil tudi v tujini, preizkusil se je v Švici, Italiji in sosednji Hrvaški, v Sloveniji pa je poleg Jesenic oblekel tudi dres Celja. Zaigral je tudi na treh olimpijskih igrah in 11 svetovnih prvenstvih, skupaj je za reprezentanco zbral 155 tekem in dosegel 82 golov in 91 podaj. Po koncu igralske kariere se je podal v trenerske vode, vodil ekipe Jesenic, Bleda, deloval pa je tudi v Italiji, Švici in na Hrvaškem. Kljub doseženim 73 letom hokej še vedno igra rekreativno. Za velik prispevek k popularnosti hokeja v Sloveniji in k prepoznavnosti Jesenic doma in po svetu so mu leta 2006 v jeseniški občini podelili naziv častni občan Občine Jesenice, leta 2012 pa je bil sprejet v Hram slovenskih športnih junakov. Leta 2015 je prejel Bloudkovo plaketo za življenjsko delo v športu.

Boris Janez Bregant je osnovno šolo in nižjo gimnazijo končal na Jesenicah. Šolanje je nadaljeval v Ljubljani na tehnični srednji šoli strojne smeri (1955-1959) ter Fakulteti za strojništvo v Ljubljani (1960-1965). Podiplomski študij s področja vzdrževanja in logistike v metalurgiji je opravil v Rimu v Italiji (1969-1970).

Že kot srednješolec in študent je opravljal razna priložnostna dela (raznašalec mleka, hišnik, kurjač, udeleženec mladinskih brigad). Po študiju je bil zaposlen v Železarni Jesenice, dvanajst let je bil tudi generalni direktor. Po tem je bil pet let direktor slovensko-italijanskega podjetja za uvoz in izvoz metalurških izdelkov Železarne Jesenice v Italiji. Vrnil se je na Jesenice in bil en mandat poklicno in en mandat nepoklicno župan občine Jesenice (1998-2006). V času županovanja je bil tudi državni svetnik.
Njegovi pomembnejši poklicni uspehi v Železarni so bili: razvoj novih proizvodov v Železarni Jesenice (podboji, opaži, profili, cestne ograje, vratni podboji), izgradnja nove jeklarne v Železarni Jesenice, vpeljana strategija uspešnega poslovanja Acronija, izdelava načrta sanacije Železarne Jesenice ter osvajanje evropskega trga nerjavnih proizvodov Acronija.

Njegovi pomembnejši uspehi v županski funkciji pa so bili: sprememba podobe mesta (Čufarjev trg, Stara Sava, Poslovna cona, Plavški travnik), dograjevanje Gimnazije Jesenice, ustanovitev Visoke šole za zdravstveno nego, ustvarjanje mestnega središča (selitev občinske uprave v zgradbo nekdanje uprave Železarne Jesenice, priprave za selitev upravne enote, Centra za socialno delo, banke, Obrtne zbornice in notariata v območje med ljubljansko in bohinjsko železniško progo ob stanovanjski novogradnji), ohranitev in oživitev starega fužinskega naselja z muzejem in glasbeno šolo, razvoj pomoči na domu, ustanovitev Ragorja, Centra za mlade ter skupnosti za pomoč zasvojencem Žarek. V času njegovega županovanja je Slovenija vstopila v Evropsko skupnost in zvezo Nato, kar je Jesenicam prineslo nove obveznosti in nove razvojne možnosti. Je tudi častni občan mesta Jesenice (2007).
Leta 2011 se je po zaključku mandata podžupana umaknil iz politike in se posvetil delu z upokojenci in medgeneracijskemu sodelovanju. Številne strokovnjake iz Jesenic je vključil v delo na jeseniških šolah, da bi čim več mladih usmerili v naravoslovne poklice, s skupino prostovoljcev v okviru projekta Starejši za starejše pa je posvečal socialni problematiki.

Nagrade in priznanja: red dela z zlatim vencem (1987), plaketa občine Jesenice (1979), Panzova nagrada (1989), odlikovanje zveze za tehnično kulturo, častni član Zveze inženirjev in tehnikov, častni član Pihalnega orkestra Jesenice - Kranjska Gora (2001), član Nadzornega sveta Slovenske razvojne družbe (2001), dobitnik priznanja Andragoškega centra Slovenije (2005).

Vir: gorenjci.si

Tomaž Ertl se je rodil leta 1932. Zaposlen je bil v Železarni Jesenice kot ključavničar, asistent na vzdrževanju, vodja oddelka za študij dela in časa in direktor kadrovskega sektorja. Vseživljensko učenje je bilo že tedaj njegov moto, saj se je izobraževal ob delu. Svojo delovno pot je sklenil leta 1990 po skoraj desetih letih dela v tedanjem republiškem sekretariatu za notranje zadeve kot republiški sekretar za notranje zadeve. Kjerkoli je Tomaž Ertl deloval, je vnesel veliko mero samoiniciativnosti in kreativnosti, predvsem pa razumevanja za človekovo ustvarjalnost in solidarnost. Za svoje delo je prejel več priznanj oziroma odlikovanj, med katerimi izstopata »red dela« in»red zasluge za narod s srebrnimi žarki«.

Njegovo življenjsko pot je zaznamovala akcija "Sever", ki je bila pomembna pri osamosvojitvi Slovenije. 27. novembra leta 1989 je tedanji sekretar za notranje zadeve Tomaž Ertl v republiški skupščini dejal: »Ljudi naj ne bo strah. Imajo svojo milico, ki bo storila vse, da bodo varni.« Akcija "Sever" je bila pomembna v procesu osamosvajanja Republike Slovenije, zato je kot taka ostala v spominu ljudi. Pisma zahvale ob uspešno opravljeni akciji so bila  posredovana iz številnih krajev Slovenije, ker je  bil s to akcijo ohranjen narodov ponos, dodana samozavest na nadaljnji poti osamosvajanja Slovenije v letih 1990 in 1991.
Tomažu Ertlu je Občina Jesenice leta 2008 podelila naziv častnega občana občine Jesenice. Umrl je leta 2012.

Po rojstvu v Ljubljani je najprej živela na Javorniku, med vojno pa na Blejski Dobravi, kjer je tudi začela obiskovati osnovno šolo. Leta 1945 se je z družino vrnila na Javornik, s šolanjem nadaljevala na Koroški Beli in nato na jeseniški gimnaziji. Sočasno se je učila igrati klavir. Najprej jo je poučeval stari oče bratov Lorenz (Trio Lorenz) in krajši čas razredna učiteljica Berta Rabič. Leta 1949 je bila sprejeta v razred prof. Bože Černivec na Glasbeni šoli Jesenice. Tam je ostala do svojega 16. leta,  ko je šolanje nadaljevala v Ljubljani na Srednji glasbeni šoli in obenem končala zadnja dva letnika Prve državne gimnazije. Po maturi (1955) se je odločila še za vzporedni študij zgodovine na Akademiji za glasbo.

Spomladi leta 1959 je začela poučevati klavir in nauk o glasbi na Glasbeni šoli Jesenice. Nekaj mesecev je kot zunanja sodelavka poučevala tudi na osnovni šoli, zatem pa na jeseniški prevzela nov predmet estetska vzgoja. Pridružila se je ljubiteljskemu kulturno-izobraževalnemu klubu KRI - Klub redkih idealistov in prevzela področje glasbe. Ustanovila je študijski pevski zbor, vodila  je tudi mešani pevski zbor v Žirovnici.

Po strokovnem izpitu je postala zunanja sodelavka na Glasbeni šoli Center, leto zatem pa izvajalka eksperimentalnega pouka na Zavodu za glasbeno in baletno izobraževanje. Po končanem projektu leta 1971 je bila izvoljena v naziv predavateljice za metodiko glasbene vzgoje in solfeggio na Pedagoški akademiji v Ljubljani. Na Akademijo za glasbo je bila povabljena leta 1979 kot nosilka glasbene didaktike. Leta 1988 je postala prva doktorica glasbeno-pedagoških znanosti v Jugoslaviji. V času od 1989-93 je bila prodekanica, dva mandata je bila v Svetu Univerze, delovala je v odborih za vprašanja vzgojno-izobraževalnega dela, mednarodno sodelovanje in podiplomski študij. Več  let  je bila predstojnica oddelka za glasbeno pedagogiko.  Ob bogati bibliografiji so izjemnega pomena njeni didaktični priročniki in glasbeni učbeniki, ki so deloma izšli tudi v madžarščini in italijanščini. Je prva slovenska avtorica, ki je oblikovala didaktične zbirke za vse razrede osemletne in devetletne osnovne šole. V študijskem letu 2008/2009 je  prejela naziv zaslužne profesorice ljubljanske univerze.

Nagrade in priznanja: priznanje tedanje izobraževalne skupnosti (1971), najvišje državno priznanje - nagrada Republike Slovenije na področju šolstva za delo na vzgojno-izobraževalnem področju (1994), nagrada slovenskega društva za visokošolsko didaktiko - Sokratovo odličje za posebej zavzeto in odlično pedagoško delo v visokem šolstvu (2003), častna občanka občine Jesenice (2015).

Mag. Peter Kunc, roj. 1934, je osnovno šolo obiskoval na Vrhniki, nato pa šolanje nadaljeval na gimnaziji in strojni fakulteti v Ljubljani, kjer je leta 1959 diplomiral. Takoj po diplomi se je zaposlil v Projektivnem biroju Železarne Jesenice kot inženir projektant, nato pa je v petih letih napredoval v konstrukterja - vodja grupe. Ker je bila njegova usmeritev energetika, je bil leta 1966 imenovan za vodjo energetskega gospodarstva. Leta 1968 je bil imenovan za direktorja in nato leta 1972 za generalnega direktorja Železarne Jesenice. To delo je opravljal do leta 1979, ko je napredoval v Poslovodni odbor Slovenskih železarn, odgovoren za energetiko in razvoj.

Leta 1967 je uspešno zaključil tretjo stopnjo študija na strojni fakulteti in po zagovoru teme »Racionalna raba energije v metalurških procesih« pridobil naziv magister strojništva. Leta 1974 je harvardski univerzi zaključil mednarodni seminar Manager.
Z njegovim prihodom v Železarno Jesenice so se pričele korenite spremembe v razvojni politiki jeseniške in tudi jugoslovanskih železarn. Kot energetik je zagovarjal usmeritev, da je smotrno na posamezni lokaciji proizvajati le tista jekla, ki imajo zagotovljeno dolgoročno perspektivo, predvsem v pogledu transporta, energetske oskrbe, znanja in tradicije. S primerno strategijo in vztrajnostjo je dosegel možnost spremembe razvojnih načrtov tako v Ljubljani kot v Beogradu. Za Jesenice je ta usmeritev v elektro jekla za strojegradnjo in kemično industrijo ter posebne namene pomenila možnost dolgoročnega obstoja in ekološko sanacijo.

Poleg njegove uspešne službene poti, je bil mag. Peter Kunc aktiven tudi na športnem področju. Bil je atlet, nogometaš in košarkar. Rad je sodeloval na medobratnih igrah Železarne Jesenice in je bil aktivni zagovornik delavskega razvedrila, zato je Železarna za razvite oblike rekreacije prijela Bloudkovo priznanje. Izkazal se je tudi kot logistik v smučarski reprezentanci Jugoslavije v času priprav na olimpijske igre v Sarajevu. V alpski smučarski reprezentanci je kot strateg pomagal v boju z vrhunsko špico na svetu. Pomagal je združevati vse najbolj kreativne sile športa za prodor na moški smučarski vrh. Zagovarjal je vzgojo na osnovi strokovne športne doktrine, ki temelji na genetiki, etiki in estetiki. Pomagal je zagotavljati pogoje za trening smučarskih talentov, poleg tega pa je aktiviral velik potencial prostovoljcev tudi v drugih športnih panogah – v gimnastiki, hokeju, košarki, odbojki.

Po rehabilitaciji po možganski kapi je ustanovil Društvo za življenje po kapi. Bil je prvi predsednik tega društva, v dvajsetletnem predsedovanju pa je poskrbel tudi za izobraževanje številnih bolnikov z občine Jesenice ter za njihovo družabno aktivno življenje. Danes je častni predsednik društva.

Nagrade in priznanja: Red dela z zlatim vencem, orden Republike z bronastim vencem, Pantzovo priznanje Železarne Jesenice, častni predsednik Združenja bolnikov po možganski kapi, častni znak občine Bled, častni občan občine Jesenice.

Vojno je kot otrok preživel v Žirovnici na Gorenjskem. Šolal se je na Breznici, Jesenicah, Koroški Beli in v Ljubljani. Po končani srednji tehnični šoli se je odločil za študij na Višji šoli za telesno vzgojo oziroma Visoki šoli za telesno kulturo (VŠTK).  Diplomiral je z  nalogo "Taktična priprava odbojkarja" (1963). V času študija je opravil tudi specializacijo za višjega trenerja in organizatorja rekreacije. Zaposlil se je kot športni pedagog na Osnovni šoli Borisa Kidriča v Ljubljani in kasneje kot poklicni rekreator v Železarni Jesenice. Leta 1966 se je zaposlil kot športni pedagog v Železarskem izobraževalnem centru (ŽIC). Pozornost je posvetil športnim talentom, saj je bilo v ŽIC-u veliko nadarjenih telovadcev, hokejistov, smučarjev, košarkarjev, nogometašev, odbojkarjev in atletov.  Leta 1968 je postal predavatelj športne vzgoje na Filozofski fakulteti v Ljubljani in zunanji predavatelj na VŠTK. Od leta 1973 je bil na katedri za odbojko kasnejše Fakultete za šport zaposlen do upokojitve. Leta 1978 je opravil magisterij iz kineziologije s temo "Manifestne in latentne dimenzije odbojkarske motorike".

Bil je odličen igralec odbojke (jugoslovanska zvezna liga) in reprezentant (Slovenija, Jugoslavija) ter trener in selektor državnih odbojkarskih reprezentanc: v letih od 1975 do 1979 je bil trener in selektor jugoslovanske moške reprezentance, dve leti (od 1986 do 1987) selektor španske reprezentance, od leta 1990 do 1996 pa selektor slovenske članske reprezentance. Z jugoslovansko reprezentanco je kot trener osvojil prvo bronasto medaljo na EP (1975) in dve zlati na Sredozemskih igrah (1975 za Jugoslavijo in 1987 za Španijo). Na tekmovanju Nord Cup je leta 1995 osvojil prvo mesto za Slovenijo. Slovensko reprezentanco je po osamosvojitvi vodil na prvih tekmah njenega prebijanja med evropsko in svetovno elito (SC'92, SI'93) ter na kvalifikacijah SP'94,  EP'95 in SC'96. Nastopal je v Evropi, Afriki, Aziji in Ameriki. Seminarje za trenerje in igralce je pripravljal v Sloveniji, Jugoslaviji in Španiji, predaval na univerzah v Beogradu, Novem Sadu, Skopju, Sarajevu ... Na mednarodnih tekmovanjih je vodil klube: OK Jesenice, OK Modričo, OK Gradis Maribor, OK Tovil - Olimpijo iz Ljubljane in OK Arrital (Pordenone).

Vir: gorenjci.si

Valentinu Cundriču, pesnik, pisatelj dramatik in slikar, se je rodil leta 1938 na Poljšici pri Bledu. Po končani diplomi je bil vsa leta povezan z literarnim utripom Jesenic. Na Jesenicah smo se s poezijo Valentina Cundriča neposredno srečevali še v času njegovega študija v Ljubljani, izmenjavali misli in želje in še trdneje povezali od ustanovitve Kulturno umetniškega kluba Toneta Čufarja dalje, med katerimi je bil tudi Valentin Cundrič ustvarjalno prisoten, in njegovo poezijo in druge literarne prispevke srečujemo v vseh 73 številkah »Listov«, vse tja do decembra 1987.

Valentin Cundrič je svoja dela začel objavljati že v »Mladih potih« 1955/56, sodeloval pa je tudi v Reviji 57, Naši sodobnosti, Novih obzorjih, Naših razgledih, Sodobnosti, Problemih in Dialogih, v revijah Prostor in čas ter Nova revija.

Od njegove prve pesniške zbirke »Krotko jutro« (1961) je izdal že več kot 100 pesniških zbirk, veliko v samozaložbi, med katerimi sta bili še zlasti odmevni zbirki doma in v tujini »Na gori spremenjenje« (sonetni venec sonetnih vencev), »Razglašenje pildov« (sonetni venec sonetnih vencev). Vseh sonetnih vencev sonetnih vencev pa je kar osem: Molitvenik peščeni, Na gori spremenjenje, Nasmehi, Ginungagap, Remphambog, Razglašenje pildov, Terjatve in Pamtivid. Izdal je tudi več zvezkov različne proze in razprav o jeziku: »Blaga beseda jezika«, »Izzajezik«, »Jezik staroselec«, »Jezik, božja podoba in sličnost.«

V založbi naše Male Čufarjeve knjižnice je izšel njegov prvi sonetni venec sonetnih vencev »Soneti« (1973), in ta knjiga je uvrščena med mejnike 20. stoletja, o njej pa je izšla tudi študija – knjiga »Sonetni prelom«.

Valentin Cundrič je izjemno plodovit pesnik, čigar pero je še vedno zelo aktivno. Od preproste mladostne, še novoromantično ubrane poezije, je v poznejših zbirkah prešel k izrazitejšemu modernizmu in zapletenejšim oblikam.

Preden je Slovenija uradno postala sestavni del evropske skupnosti, velja poudariti, da je Valentin Cundrič s svojo poezijo že mnogo let pred njo vstopil v Evropo in svet, kar dokazuje tudi Enciklopedija Britannica, v kateri so omenjeni le trije slovenski pesniki, Veno Taufer, Dane Zajc in Valentin Cundrič, ustvarjalci poezije v obdobju od 1950 do  2000.

Vpisal se je tudi v Antologijo svetovnega in slovenskega soneta. Njegova dela so že pred mnogimi leti prestopila občinske in državne meje ter ga uvrstila v sam svetovni vrh sodobnih literatov, ki so ponesli ime tudi občine Jesenice v svet. V letu 2009 je izšla pesniška zbirka Živmutec, ki je bila ocenjena kot ena najboljših slovenskih pesniških zbirk.

Stvaritve Valentina Cundriča, prejeta različna priznanja, njegov literarni vpliv in ugled doma ter po svetu kot občana občine Jesenic, so utemeljile podelitev naziva častni občan občine Jesenice, ki ga je prejel leta 2012.

Stanislava Geršak je bila rojena na Jesenicah leta 1920 v številni Torkarjevi družini, ki je vseh svojih sedem otrok vzgajala v zdravem duhu in prijaznem okolju. Tako so njeno življenje zaznamovali šport, kultura in železarna.

Njeni prvi plesni in telovadni nastopi so se začeli že pri njenih 5 letih, in sicer v okviru Katoliško prosvetnega društva. Lotila se je vseh disciplin atletike: teka, skoka v daljino, skoka v višino, metanja krogle, diska in kopja, poleg tega tudi hazene. Članice jeseniškega kluba »Gorenc« so bile prvakinje na Gorenjskem, tik pred 2. svetovno vojno pa so osvojile tudi naziv državnih prvakinj. Stanka Geršak se je pomerila tudi v smučanju. Bila je vaditeljica malih deklic, še vedno pa je nastopala tudi v množičnih nastopih ob dnevu mladosti in ob predaji Titove štafete v Beogradu.

Še eno od področij, kjer je pustila pečat, je zagotovo tudi gledališče. Po vojni je odigrala 86 vlog v 901 predstavi. Režirala jih je 23, od tega 15 mladinskih predstav. Za mladino je poskrbela tudi z ustanovitvijo »Mladega odra«, ravno tako je bila pobudnica nedeljskih matinej, ki jih poznamo še danes. V gledališču se je lotila prav vsega, tako je igrala, recitirala, prevajala, pisala scenarije za proslave, šivala je tudi kostume.

Stanka Geršak je bila sicer skoraj 40 let zaposlena v železarni kot tajnica tehničnega direktorja, sicer pa je bila tudi tajnica pri prvih planiških skakalnih tekmah, tajnica Taborniške zveze Slovenije in kar 25 let tajnica pokala Vitranc. Poučevala je tudi strojepisje in stenografijo pri Delavski univerzi Jesenice. Za svoje delo na vseh teh področjih je prejela že precej nagrad. Stanka Geršak tudi še danes z veseljem obiskuje dogodke tako na Jesenicah kot v Ljubljani in je oseba, ki zna ceniti sleherni dogodek in delo slehernega človeka, sicer pa je še vedno aktivna pri upokojencih, v krajevni skupnosti, in v Muzejskem društvu.
Vse njeno delovanje na področjih športa, kulture in v železarni je pripomoglo k razvoju Jesenic in utemeljilo podelitev naziv častne občanke občine Jesenice, ki ga je prejela leta 2010.

Joža Varl se je rodil v Kamni gorici v številni delavski družini. Takoj po 2. svetovni vojni je že začel delovati na področju ljubiteljske kulture, najprej v rojstni vasi, po prihodu na Jesenice pa v DPD Svoboda Tone Čufar in v gledališču, kjer je odigral okoli 20 vlog, sodeloval pa tudi kot recitator. Pozneje je delal predvsem organizacijsko in animatorsko tudi v republiških šolskih in kulturnih organih. Med drugim je bil kar 54 let v občinskem vodstvu Zveze kulturnih društev, od tega 37 let s presledki kot predsednik; 55 let kot predsednik Kulturnega društva Svoboda Tone Čufar Jesenice, 30 let v organih gledališča, bil je predsednik sedemnajstih Mednarodnih festivalov amaterskega filma, sodeloval pri Glasbeni mladini, od leta 1983 je operativni vodja razstavnega salona DOLIK in je kot organizator ali soorganizator sodeloval pri več kot 900 razstavah. Joža Varl je bil med ustanovitelji filmske skupine Odeon, Radia Jesenice, Finžgarjeve bralne značke, mladinskega zbora gimnazije Jesenice, ženskega pevskega zbora Milko Škobrne. Pomembno, celo odločilno vlogo je imel pri odkupu in obnovi Finžgarjeve rojstne hiše, pri pridobitvi in obnovi prostorov Razstavnega salona Dolik, pri različnih sanacijskih posegih za izboljšanje kulturnih prostorov.

Joža Varl, uspešen novinar in urednik tednika Železarne Jesenice »Železar«, je glasilo vsebinsko razširil in ga obogatil tudi z informacijami o dogajanju v občini in na območjih od koder so izhajali delavci železarne. Tednik je po ocenah imel veliko branost v širšem prostoru. Za vsebinsko pestrost glasila, zlasti pa za uveljavljeno avtonomnost, je prejel Tomšičevo nagrado za novinarstvo. Bil je tudi ljubiteljski urednik kulturno umetniške priloge Železarja »LISTI« in urednik desetih knjig Male Čufarjeve knjižnice. Uredil in oblikoval je številne publikacije ob različnih jubilejih, kot član uredniškega odbora pa je sodeloval tudi pri osmih številkah zbornika Jeklo in ljudje oz. Jeseniškega zbornika. Zaznaven je tudi njegov prispevek pri raziskovanju in zapisovanju zgodovine. Zabeležen pa je tudi njegov prispevek k razvoju šolstva v času njegove njegovega skoraj dvajsetletnega službovanja na področju šolstva.
Joža Varl je napisal na desetine scenarijev in jih tudi uresničil za različne jubilejne prireditve, odpiranja novih obratov v Železarni, prvomajskih praznovanj, srečanj kulturnih skupin, državnih in občinskih praznikov, komemoracij. Dolga leta je bil prisoten med Slovenci na avstrijskem Koroškem in v Italiji. Njegova dela pa segajo tudi na področje humanosti, saj je več kot 35 let aktivno deloval v Območni organizaciji Rdečega križa Jesenice kot aktivist – organizator.
Jožu Varlu je Občina Jesenice leta 2009 podelila naziv častnega občana občine Jesenice. Umrl je leta 2011.

Namen izleta je bil, da aktivno preživimo prosti čas, se spoznamo med seboj, družimo ter zabavamo, izmenjamo izkušnje, s tem pa želimo invalidnim osebam pomagati pri vključevanju v normalno življenjsko okolje, naučiti jih samostojnega in neodvisnega življenja ter osamosvajanja od staršev, po drugi strani pa pridobivanje novih izkušenj v različnih okoljih in situacijah.

Vir:

http://www.mop.gov.si/si/delovna_podrocja/drzavni_prostorski_nacrti/javne_razgrnitve_in_seznanitve/

Vse uporabnike ceste »Blejska Dobrava–Črna vas« obveščamo, da bo v času polaganja kanalizacijskih vodov, od 16. 03. 2015 do 23. 03. 2015, ter v času asfaltiranja ceste, predvidoma dva delovna dneva v mesecu aprilu (15. teden), cesta na odseku od križišča lokalne ceste Lipce–Blejska Dobrava (bivša Iskra) po cesti proti Slapam, v dolžini približno 150 m (vključno s križiščem), popolnoma zaprta. V tem času bo organiziran semaforiziran obvoz z enosmernim pretokom prometa preko dvorišča podjetja SUMIDA SLOVENIJA, d.o.o., Blejska Dobrava 124, 4273 Blejska Dobrava, vendar pa bo v času izmenske konice podjetja Sumida d.o.o. (predvidoma od 13.30 do 14.00) zaradi izmenjave delavcev podjetja popolna zapora tudi tega obvoza. Hkrati bo cesta občasno delno zaprta v času izvedbe del od 23. 03. 2015 do 15. 04. 2015, v času med 7.00 in 18.00.

Vsem prizadetim se za nevšečnosti opravičujemo in prosimo za strpno vožnjo in razumevanje.