Župan občine Jesenice

Mar  2019 04

V prejšnjem županovem kotičku na spletni strani sem razmišljal o tem, kaj nas določa kot sodobne Jeseničane. Enoznačnega odgovora seveda nismo ponudili, a nam ugotovitve lahko dajo nekaj namigov oziroma iztočnic za nadaljnje razmišljanje.

Želim namreč, da bi si vsi skupaj odgovorili na vprašanja povezano z identiteto prebivalcev, mesta in občine. Ko se namreč spoznamo, vemo, kaj hočemo. Za Jesenice in za občino si želim, da bi skupaj ugotovili, kaj nas povezuje, kdo smo in kaj hočemo.

Feb  2019 15

Po zaključku študija na ljubljanski Fakulteti za družbene vede sem se na prelomu tisočletja vrnil v domači kraj. »Opremljen« s politološkimi znanji in na podlagi ocene, da posamezne družbene skupine (v tem primeru lokalne skupnosti) povezujejo skupni interesi, sem si kot nadobudni novinar, ki je začenjal svojo novinarsko pot na jeseniškem Radiu Triglav, postavil vprašanje iz naslova: kdo sem Jeseničan?

Razmišljal sem takole: če vem kdo sem, vem tudi, kaj hočem in tako torej vem, kateri so moji cilji ter kateri so moji interesi. Podobno kot to velja za posameznika, tudi za lokalno skupnost velja enako. Šele ko skupnost ve, kdo oziroma kaj je, in ko ve, kaj zmore oziroma kaj zna, lahko prepozna svoje potrebe in ugotovi, kaj hoče oziroma kaj želi doseči kot skupnost. Ko se spoznamo, lahko opredelimo cilje skupnosti.

Jan  2019 25

Vsaka veriga je močna toliko, kolikor je močan njen najšibkejši člen, pravi modrost. Podobno je tudi skupnost močna toliko, kolikor je močan najšibkejši član te skupnosti. Bolj ko je skupnost povezana, bolj so močni posamezni členi, močnejša je skupnost. 

V interesu naše lokalne skupnosti je, da živimo v močni skupnosti in da smo skupaj čim tesneje povezani. Tesne povezanosti skupnosti ne more biti brez zaupanja, ki je kot nekakšno lepilo, ki medsebojno povezuje člane skupnosti. 

Ena najbolj perečih tematik, v zvezi s katero sem že pred meseci obljubil, da bom kot župan trdo delal, da bi za občane Jesenic poiskal ustrezno rešitev, je vprašanje smradu z Male Mežakle. Smrad, ki se širi z deponije, v obup spravlja okoliške prebivalce, v ponos pa ni niti Sloveniji, saj tujcem zasmrdi takoj, ko se pripeljejo skozi Karavanški cestni predor in vstopijo v državo.

Občina je lastnica skoraj tri hektare velike parcele na Mali Mežakli, ki jo za skladiščenje odpadkov uporablja podjetje Ekogor. Občina Jesenice vztraja na stališču, da je skladiščenje odpadkov na občinski parceli, ki leži tik ob odlagališču odpadkov Mala Mežakla, nesprejemljivo, za uporabo te parcele pa Občina Jesenice dovoljenja ni izdala. Vztrajamo pri zahtevi, da skladiščene odpadke odpeljejo z občinske parcele. Če jih ne odpeljejo (kar je po moji oceni glede na stanje na tem področju v Sloveniji zelo verjetno) lahko o tem obvestimo pristojno inšpekcijsko službo ali pa zahtevo uveljavljamo v pravdi. Inšpekcija bi najbrž pritegnila zahtevi Občine, prav tako so znatne možnosti, da bi uspeli v pravdi. Vseeno pa v primeru, da se odločimo za katerega od teh postopkov (ki bodo zagotovo trajali nekaj časa), še vedno nimamo nobenega zagotovila, da bo problem smradu rešen.

»Zdaj pa veselo na delo«, sem se najpogosteje odzval na številne čestitke, ki sem jih prejel po izvolitvi za župana občine Jesenice. Z izvolitvijo sem se iz budnega opazovalca in kronista prelevil v snovalca politik v lokalni skupnosti. Novih nalog sem se lotil z res velikim veseljem in tako prvič tudi pišem v županov kotiček na spletni strani Občine Jesenice. Hkrati se še enkrat zahvaljujem vsem, ki so podprli moj program in mi omogočili, da Jesenicam skupaj damo nov zagon. Po prevzemu funkcije je bil december v znamenju številnih predprazničnih prireditev in če sem le utegnil, sem se na vabila organizatorjev vedno odzval. Rad bi namreč še bolje spoznal lokalno skupnost, ljudi in organizacije. Rad bi čutil kako občina »diha«, zato nameravam tudi v prihodnje ohraniti pristne stike z ljudmi. V prvem mesecu županovanja sem se spoznal z novimi sodelavci in verjamem, da bomo imeli v prihodnje ob delu več priložnosti, da se še bolje spoznamo.