V teh dneh mineva natanko eno leto, kar se je v Sloveniji življenje zaradi pojava nevarnega in nalezljivega koronavirusa covid-19 precej spremenilo. Virus je vplival na življenje ljudi, skupnosti in različnih organizacij – tudi v občini Jesenice. Eno leto po pojavu virusa pri nas v Sloveniji in tik pred praznikom Občine Jesenice imamo priložnost, da se ozremo nazaj (in pogledamo tudi v prihodnost).

Po zelo zahtevnem letu, ki je za nami, se mi zdi bistveno spoznanje, ki se odraža v znanem reku, da prijatelja spoznaš v nesreči. Če razmere po pojavu koronavirusa razumemo kot nesrečo, smo skupaj v teh razmerah lahko spoznali, kako se na zaostrene razmere odzivajo posamezniki in kako družba. S spoznanjem smo lahko zadovoljni: naši ljudje imajo čut za sočloveka in so mu pripravljeni priskočiti na pomoč. To je, vsaj zame osebno, eden najpomembnejših naukov, ki se je oblikoval v zadnjem letu.

Živimo v obdobju, ko svet pleše po notah neoliberalizma in ko se trgajo medosebne in s tem družbene vezi, ko posameznik izgublja svojo vrednost, ko je maksimiranje dobička za vsako ceno pogosta mantra kapitala. V teh okvirih me je skrbelo, da bi kot skupnost v kriznih razmerah pozabili na najbolj ranljive posameznike v družbi, na najmlajše, starejše, bolne, invalide, brezposelne in druge podobne skupine. Skrb se je na srečo vsaj za zdaj izkazala za neutemeljeno.

Dolga stoletja so Jesenice poznane kot železarski kraj. V nekdanji skupni državi so bile Jesenice tudi zelo pomembno železniško vozlišče in kraj prehoda čez državno mejo. Tu so delovale številne državne službe (carina, policija, veterina ipd.), uveljavljena so bila številna podjetja s področja prometa, transporta, logistike, ki so tudi dajala ton življenju v kraju med Mežaklo in Karavankami. Tik pred osamosvojitvijo Slovenije je samo v takratni Železarni Jesenice delalo okoli 7.000 delavcev.

V železarno na Jesenice niso prihajali na delo le delavci iz Jesenic in bližnje okolice, Zgornjesavske doline, zgornje Gorenjske, ampak iz celotne Gorenjske in tudi iz severne Primorske (Trenta, Baška grapa). Jesenice so bile pomembno središče. Vloga Jesenic (takratna občina Jesenice je obsegala tudi območje današnje občine Kranjska Gora in občine Žirovnica) kot najbolj severozahodnega upravnega, gospodarskega, prometnega, trgovskega, izobraževalnega, zdravstvenega, kulturnega, športnega središča v nekdanji državi je bila tedaj izrazita in očitna. Na račun tedanje Železarne so imele tedaj Jesenice tudi precejšnjo politično težo.

Voda je vir življenja in ena najpomembnejših dobrin. Tega se je zavedal tudi zakonodajalec, ki je pravico do pitne vode kot eno najpomembnejših pravic zapisal v Ustavo. Določba zapisana v Ustavi pitni vodi daje posebno težo. Tega se zavedamo tudi na Občini Jesenice, pa čeprav se komu zdi, da temu ni povsem tako.

V Občini Jesenice sta najpomembnejša dva vodna vira: Završnica (v občini Žirovnica) in Peričnik (v občini Kranjska Gora). Zlasti slednji vodni vir v zadnjih letih vse pogosteje kali, kar med prebivalci sproža slabo voljo pa tudi različna vprašanja in pomisleke.

Naj še enkrat ponovim: voda je vir življenja in že zato je treba oskrbi s pitno vodo posvetiti vso nujno pozornost. Ustavno določilo nam še dodatno nalaga skrb za varno oskrbo prebivalstva s pitno vodo.

Pogosto poudarjamo, da je ohranitev dejavnosti splošne bolnišnice za Jesenice vitalnega pomena. Ne le zato, ker se lahko pohvalimo z bogato, več kot 125 let trajajočo tradicijo izvajanja zdravstvene dejavnosti in ker je v vseh teh letih bolnišnična dejavnost postala del identitete Jesenic, ampak tudi zato, ker smo v naše načrte zapisali, da bodo Jesenice (p)ostale zdravstveno središče Gorenjske.

Verjeli smo, da so o  naši zgodovini in tradiciji ter o naših načrtih glede ohranitve bolnišnične dejavnosti na Jesenicah dobro seznanjeni tudi v sosednjih občinah, na Gorenjskem in da naše načrte prepoznava tudi država. Čeprav je tradicija Jesenic na področju zdravstva dobro poznana in smo v predstavljanje naših ciljev na tem področju vložili že precej truda, pa se je pred dnevi izkazalo, da naš glas še ni slišan tako kot si želimo.

Včasih se človek ne more točno spomniti, katerega leta se je zgodil nek dogodek. Dogodki letošnjega, koronskega leta, ko smo morali precej spremeniti naše običajno življenje, se nam bodo močno vtisnili v spomin. Tako najbrž v prihodnje ne bomo imeli težav z letnico 2020.

Vsaj zadnji dnevi leta 2020 mi bodo ostali v spominu po tem, da sta v le nekaj tednih v večnost odšla dva častna občana. Najprej se je konec novembra tiho poslovil Janez Pšenica, pred dnevi še nekdanji župan Boris Bregant. Smrt je del naših življenj, pa vendar nas vedno preseneti in zaboli. Posebej zaboli, ko se poslovijo veliki, še bolj, ko za večno umolknejo največji. Leto 2020.